Kakor zgodba o moškem, ki sreča žensko angela
S kajakom okoli Lastova Iz Pasadurja po sinjem morju, skozi samotne zalive in jamo Medjedina do skritega Drašana
Sredozemska medvedjica, ljubki morski tjulenj, tako oboževana in preganjana obenem, je tukaj imela svoj dom. Dolgo. Dokler ni odšla. Ribiči so jo preganjali, ker jim je trgala mreže.
Vejo more je lastovsko notranje morje. Preveslati ga v kajaku ni čisto lahka naloga, čeprav je voda običajno mirna in gladka.
Na Lastovo prihajam že dolgo. Ta otok ... ta otok je ena sama mehkobna lenobnost. Občutek, ki postane obsedenost. Bolj ko se trudim postati umirjen, bolj me obvladuje neusahljiva strast do njega. Ali lahko vse življenje ljubim isti obraz? Njegovo hipijevsko dušo, njegovo nostalgijo, njegovo svetlobo. Tisto prašno, z dolgimi sencami, ko se oranžne pike na obzorju premikajo tako počasi, da jih lahko gledam počasi. Dolge večere. Tople in moje. Kajak na lastovskem morju. To si želim.
Prvo jutro ob prihodu je vedno najlepše. Letni čas ni pomemben. Na vse pozabiš. Življenje začenjaš znova. Vonj kafre visi v oblakih rožmarina. Suho listje na obrežjih in tišina. Ne velja več uganka: Če me slišiš, me ni več. Kdo torej sem?
Podmorniški tunel v zalivu Kremena
V Pasadurju, ki ga kličemo Za Most, ker kratek mostiček povezuje prehod med glavnim otokom in Prežbo, čez katerega so domačini včasih ob oseki hodili kar peš, z Levom odveslava z majhne plaže proti tunelu, ki se vidi na nejasnem obzorju. Tri pegasta dekleta ob naju na stari jadralni deski izvajajo umetnije. V črno morje reže sonce. Vroče je zunaj. Zaspano. Kot bi dežela zazdehala in rekla, da je zaspana. Takoj se spomnim na šalo. Na Lastovu pravijo, da domačini ne vozijo po levi ali desni, ampak vedno po prijetnejši strani. Poleti po senčni, pozimi po sončni. Ali to pravilo lahko velja tudi za morje?
Veslava torej proti tunelu, ki ga je Titova vojska nekoč uporabljala za skrivanje ladij. Lastovo je bilo otok vojaštva. Prva obrambna črta proti zahodu. Tujcem povsem nedostopna. Koliko domačinov je dobilo delo v armadi, koliko deklet našlo svoje ljubezni? Mnogi trenutki so se končali v žalostni zgodbi. Pred vstopom v tunel kajaka zasidrava na obali v Kremeni. Peščina je prazna in lepa. V morje pada zeleno rastlinje. Kamni so rdeči. Sinja voda prek njih. Morje vse spreminja v holandsko platno: jasno in lakirano. Tako je v Kremeni. In kako v tunelu? Vstopiva, zaveslava, počasi izgubljava svetlobo, ki sva jo prinesla s seboj. V živo skalo izvrtan predor dolgo temo vleče v globino. Odsevi vode slikajo risbe na ostenje v betonskem polkrogu. To je ta čar. Kot igra jadrajočih oblakov, kakršne še nisem videl nikoli.
Zaliva Velike in Male Stijene
Greben od Čebrjana do Struge je poslednji skok lastovske gorske pregrade. Za njim je morje. Samo morje. Spustiva se v Mančino, kjer plava svetilničarjeva barka. Ob betonskem pomolu izplujeva s kajakoma. Veslava iz Skrivene luke, saj je veslanje le igra. Ker vsi igramo ves čas, kot je rekel že veliki Brando. Veter piha z zahoda, ne tako močno, da ne bi mogla naprej. Vesla drsijo. Skoraj pozabiva, kako zelo diši morje poletja. Visoko zgoraj je svetilnik na Strugi in spodaj, na platoju iz apnenca, sedijo kopalke, domačinke, njihov smeh in vzklike nosi čez oranžno, v barvo norosti potopljeno deželo. Oranžna je barva norosti, je rekel nekdo – morda je vendarle to bil lahko samo Vincent van Gogh.
Najina kajaka tolčeta bočne valove. Najprej v zaliv Vele stijene. Pokrajina tukaj je sama in še bolj sama. Nekako se ujema – molčeče lepa slika. Na visokem ostenju se črni krogi posameznih skal zadirajo v belo ploščo. Svet sije. Čas izstopi in teče skoraj čez naju. Vse odseva v vsem. Stene se svetijo, zasvetijo in ugasnejo, s pomikom sonca menjajo barve. Vse, kar je videti površinsko, naslednji trenutek žari neskončno globoko. V steni so ovinki, drsenje kamenja in mnoge zablode – vse v tem skalnjaku, ki grebe naravnost iz morske globine.
Ko priveslava v zaliv Male Stijene, veter v trenutku ugasne. Zavetje neba je popolno. Tukaj je voda, ki jo je popoldansko sonce že zapustilo, limetine barve. Počivava. Leživa na čolnu. Gledava navpičnico sten, kjer svetloba pleza navzgor. Okoli hipnotično letijo prvi nočni metulji. Dolga potopljena dolina, zaprta v kanjon, je varna, je lepa. Zgoraj je črta gozdnih dreves, vsa rumena od zahajajočega sonca. Odlamlja se naravnost navzdol, kjer morje teče ob votlih preduhih in čez kamnite vesine. Malo se izkrcava, prostora je malo, malo zaplavava, kot sama na svetu.
Zvečer nebo poliva morje z umirjenim soncem. Veslava v veter, v povratek, v valove, naravnost v sonce, v njegov zahod. Morje je zeleno v večernem plamenu. Zaostajam. Čakam. Razmišljam. Otočani imajo več časa za čakanje kot kdor koli drug. Ne vem. Morda postajam otočan. Tako igrava najin bridge skoraj do noči. Endless horizon nama izgine za hrbtom. Vzide mesec. Samo svetilnik na Strugi še seže do njega.
Špilja Medjedina
Vejo more je lastovsko notranje morje. Preveslati ga v kajaku ni čisto lahka naloga, čeprav je voda običajno mirna in gladka. Običajno. Kajti ... takrat, ko pihajo južni vetrovi ... Začneva v Skriveni luki, morski tok ob obali teče kot reka. Od otočka (Škoj od Uske) malo prečiva in veliko veslava blizu obale. Svetla, odprta zemlja iz belega kamna hodi ob naju. Pred nama pa mehki blesk morja na modri goljavi. Kot luč na samotni postaji, kot stara aristokratska lepota.
Priveslava do jame, prav kakor sva sanjala, in ne umaknejo se njeni bogovi. Ostanejo. Dobiva dovoljenje za vstop v podzemlje.
Špilja ( jama) Medjedina ima sicer tudi kopenski vhod. Nekaj lažjih plezalnih oprijemov je potrebnih v ostenju. Pa vse skupaj ni prehuda naloga. Nekoč prej sva jo opravila brez posebnih težav. Tokrat se odločiva bolj pravoverno. Čolna priveževa ob ostrih pečinah. Približno dva metra plavanja naju čaka pod skalno pregrado.
Povsem zadostujejo plavalna očala. Takoj po potopu se pokaže slutnja nečesa. Modre oči, ki jih imam rad. Jama je morje. Sonce jo obliva skozi podmorski prehod. Po nekaj sekundah izplavava. Barva vode, akvamarinska, se topi v odtenke, razkriva svobodo, obstoj, pozabo, celoten zapis. Le še marelični koktajl bi morali postreči v njej.
Sredozemska medvedjica, ljubki morski tjulenj, tako oboževana in preganjana obenem, je tukaj imela svoj dom. Dolgo. Dokler ni odšla. Ribiči so jo preganjali, ker jim je trgala mreže. Morski čovik so temu bitju rekli na južnem jadranskem oceanu. Tišina v jami mi pivna dihanje in sem in tja mislim, da diha v tem rumenomodrem prostoru še kdo. Kdo? Je mogoče, da se je pregnana žival vrnila v svoj dom?
»Sika« Drašan
Na severni strani otoka, slab kilometer od kopnega, je lokacija Drašan. Plitvina – sika ali plićak
–, kot jo imenujejo domačini. Kamnit otok sredi peščenega dna. V času oseke skoraj gleda iz morja in prizor je nestvaren. Kot bi človek hodil po morju. Le na tok je treba biti pozoren. Čez Drašan tečejo zelo močni tokovi in sprehod po njem je tudi v trenutkih nizke vode vse prej kot enostaven.
Na plitvino odveslava iz zaliva Zace. Dve hišici iz kamna – ena porušena in ena cela – majhna sipina, pomol, vegasta cestica, na koncu le kolovoz, tako zaraščen, da Lev hodi pred avtom in odmika rastlinje. To je kraj za posedanje ob ognju ponoči na obali. Za kitaro, za pesem in zgodbe. Kraj, kjer začutim življenje, kot da sem Odisejo prebral na Itaki. Siko doseževa, preden se popoldne dvigne severni veter. Kajaka priveževa na kovinski steber, s katerim je označena plitvina. Natakneva masko in plavuti in zaplavava malo pod morje. Vem, kako se gre navzdol, vse nižje ... Greben se na obeh straneh spušča v globino. Kamnita stena prehaja v kamnite bloke in še globlje se dobro vidi peščina. Pogled je varljiv. Prav fini pesek z refleksijo svetlobe prikriva resnično globino.
Številna plovila so na Drašanu končala svoje življenje. Globoko spodaj so amfore, pregloboko za naju, razsute po peščeni planjavi, prav na meji stene in peska, kar kaže na neraziskan brodolom iz antičnega – rimskega – časa. In kaj je najlepše? Samo deset metrov pod morjem ležijo ostanki ladje Messina, pripadajoče avstrijskemu Lloydu, ki je tukaj potonila 1895. leta. Ko se stena sike spušča v globino, postajajo deli lupine vse večji in večji, glavnina je potopljena na stiku kamnite sikine stene in peščenega dna. Prepoznavni so rebra, kobilica, deli palube, parni kotel in mnogi deli ladijske opreme.
Zapuščava siko. Veter se dviga. Vijolična planja se kodra v valove. Kot vedno. Kot vedno obstaja neko dekle, ki čaka na obali. Lastovo je velika zgodba – tako velika kakor zgodba o moškem, ki sreča žensko angela in začuti neustavljivo željo, da bi poslušal njene besede.