Zgodba o mrtvem prostoru, ki je postal raj
Ema Kugler Štigličeva nagrajenka, ki je desetletje ustvarjala v Stari strugarni v sklopu Železniškega muzeja, ostaja brez prostora za delo
Fotografije Jože Suhadolnik
Položaj Eme Kugler, ki velja za eno od najbolj samosvojih in drznih režiserk v slovenski zgodovini in je za filme prejela veliko nagrad doma in na tujem, je simptomatičen za dogajanje na polju kulturne politike: delavci v kulturi in umetniki, ki že tako delujejo na robu, izgubljajo osnovne pogoje za delo. Režiserki in vsestranski umetnici, ki je od leta 2010 brezplačno najemala opuščen in spomeniško zaščiten prostor Stara strugarna v okviru Železniškega muzeja na Parmovi ulici v Ljubljani, je januarja potekla pogodba, ki so ji jo od leta 2017 podaljšali vsako leto.
Robert Kuret
Ema Kugler je konec lanskega leta vložila prošnjo za dveletno podaljšanje, saj naj bi v tem času končala zadnji ilm trilogije (sestavljata jo še Odmevi časa in Človek s senco) – V puščavi sveta. A pogodbe ji Slovenske železnice tokrat niso podaljšale.
Presenečenje: izselitev ali drag najem
Na Slovenskih železnicah so po besedah Eme Kugler za mnenje o podaljšanju pogodbe vedno vprašali direktorja Železniškega muzeja, ki je vsa ta leta podpiral njeno uporabo prostorov. A ko se je lani zgodila zamenjava na mestu direktorja in je Železniški muzej prevzel Saša Komerički, je bilo mnenje o njeni nadaljnji uporabi prostorov prvič negativno. Ker ji pogodbe niso hoteli podaljšati, je na prošnjo umetnice interveniral takratni minister za kulturo Zoran Poznič, ki ji je po besedah Eme Kugler po elektronski pošti zagotovil, da je zadeva glede delovanja v Stari strugarni urejena.
A kmalu zatem je vlada Marjana Šarca odstopila in zgodba je doživela nov zasuk. Od Slovenskih železnic je dobila na izbiro dve možnosti: podaljšanje pogodbe ob plačevanju mesečne najemnine (1500 evrov), stroškov elektrike (180 evrov) in vzdrževalnih stroškov ali pogodbo, po kateri se mora do 31. avgusta izseliti iz prostorov, ob tem pa plačevati 180 evrov mesečnih stroškov za elektriko.
»Podpis katerekoli od teh pogodb sem zavrnila, kajti najemnina je glede na stanje prostora nerazumno visoka kot tudi ocena porabe elektrike,« je povedala Ema Kugler. »Kmalu po zavrnitvi so mi poslali isto pogodbo, po kateri se moram izseliti do 31. avgusta in mesečno plačevati 180 evrov za elektriko. Če ne bi vrnila podpisane pogodbe v osmih dneh, bi me deložirali. Nisem imela izbire in sem podpisala. Ker je bil strošek elektrike ocenjen občutno previsoko, sem predlagala, da bi plačala montažo odštevalnega števca, a mi tega niso dovolili.« Ob tem velja poudariti, da je Stara strugarna prostor, ki ne zagotavlja ogrevanja, v katerem ni sanitarij in kjer tudi streha potrebuje obnovo.
Ustvarjanje v smučarskem kombinezonu
Poskusili smo pridobiti mnenje direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa, a ni bil dostopen za izjavo. Odgovorili so nam z oddelka za stike z javnostmi Slovenskih železnic, kjer so potrdili, da so decembra z Emo Kugler imeli sestanek, na katerem so jo obvestili, da objekta ne nameravajo več oddajati brezplačno in da bo treba po poteku pogodbe januarja 2020 plačevati najemnino. Obenem so jo opozorili na »nevestno uporabo prostorov, saj jih ne čisti, ne vzdržuje, v prostorih je tudi nepotrebna šara«.
Ema Kugler je omenjene očitke zavrnila kot neutemeljene: »Ko je novi direktor Železniškega muzeja Saša Komerički prvič prišel v ta prostor, sem ravno postavljala scenograijo za performans. In ko človek dela, je po tleh seveda veliko smeti, saj drugače niti delati ne moreš. Na njegovo pripombo, da bi prostor lahko malo pospravila, sem mu odvrnila, da bom pospravila, ko bo scenograija postavljena, kot to storim vedno. Očitki o nepospravljenem prostoru se mi zdijo žaljivi. Očitno ne vedo, kaj je to atelje. Res je edino to, da so bile smeti v malem prostoru pred vhodom, a so bile pospravljene v vreče, prostor pa je bil zaprt. Upoštevala sem zahtevo direktorja in smo jih do konca januarja, torej še pred iztekom pogodbe, odpeljali, kar sem mu tudi sporočila.«
Ob tem je podrobneje razložila, kakšen je bil prostor ob njenem prihodu in v kakšnih razmerah dela poleti in pozimi: »Ko sem prišla sem, je to bil mrtev prostor, streha je puščala, šipe v nekaterih oknih so bile razbite in ogromno je bilo nesnage. Puščajočo streho sem rešila tako, da sem pod stropom napela plastične ponjave in iz njih napeljala cev v voziček, obložen s plastiko. Tako sem vodo vozila ven, da ni tekla po tleh. To je trajalo sedem let. Predlanskim so popravili streho, a ponovno pušča. Sobico, ki je bila do vrha naložena s starimi deskami, senom in mišjimi gnezdi, sem izpraznila, počistila in pobelila, luknje v razbitih oknih pa zamašila s stiroporom. Ker so mi nekajkrat vdrli v prostor in pokradli orodje, sem poskrbela tudi za vrata, ki se niso dobro zapirala. Poklicala sem mojstra, da je zvrtal luknjo v beton in na vrata montiral železno zagozdo.«
A kot je opozorila, so razmere za delo v zimskih mesecih kljub intervencijam na robu vzdržnega. »Takrat moram biti oblečena v smučarski kombinezon, obuta v dvojne nogavice v gojzarjih, kamor si s fenom vsako uro napiham vroč zrak. Ker so tla betonska in vedno od kod piha vlažen zimski zrak, je prostor zaradi tega še bolj mrzel.«
Dokumentarec o »izgonu iz raja«
Kljub težkim razmeram je Ema Kugler v tem prostoru vztrajala deset let ter z minimalnimi sredstvi uprizorila več performansov in ustvarila dva celovečerna ilma, ki sta dobila veliko mednarodnih nagrad in sta po avtoričini oceni vredna več kot dva milijona evrov.
Na omenjenem sestanku so predstavniki Slovenskih železnic Emo Kugler opozorili tudi na to, da je imela v prostoru »vnetljive snovi, ki jih neustrezno shranjuje, brez naše vednosti je neustrezno uredila tudi električne inštalacije. Njeno početje bi lahko povzročilo požar večjih razsežnosti in požig bližnjih železniških eksponatov neprecenljive vrednosti.«
Ema Kugler je pojasnila, da je »enkrat prišel človek, ki skrbi za požarno varnost, in videl steklenice, v katerih je bil glicerin, ki sem ga potrebovala za izdelavo umetne krvi. V tem je videl zelo vnetljivo stvar. Razložila sem mu, da je glicerin kemično oblika sladkorja in da ne gori. V drugi, kovinski posodi sem imela aceton, ki ga ima doma vsaka ženska, da si z njim odstrani lak z nohtov. To je bilo to od vnetljivih snovi. Glede električne napeljave je ravno v času premiere zunaj, pred vhodom, nehala delati luč. Lučni mojster, ki dela v gledališču in ima licenco za tovrstno delo, je napeljal kabel in nanj montiral žarnico, ki je gorela v času performansa. To je vse. Kabel sem na zahtevo direktorja takoj umaknila.«
Z izgubo prostora, ki ga je treba izprazniti, mora Ema Kugler poskrbeti tudi za odvoz materialov, ki jih je nameravala uporabiti za svoj novi ilm V puščavi sveta, a jih je bilo treba uničiti. Vrednost scenskih elementov, ki bodo končali na smetišču, je ocenila na približno 100.000 evrov, saj je večino sredstev, ki jih je dobila za projekte, porabila za scenograijo. Tako je izvedba ilma V puščavi sveta celo za Emo Kugler nemogoča naloga.
Namesto načrtovanega ilma trenutno pripravlja dokumentarec o Stari strugarni in zapuščanju tega prostora, ki ima delovni naslov zgon iz raja.
S septembrom nameravajo Slovenske železnice Staro strugarno, ki je spomeniško zaščitena, za plačilo najemnine oddati v najem umetnikom, ki naj bi jo – kot so povedali na Slovenskih železnicah – obnovili in tam opravljali mirno umetniško dejavnost. Ema Kugler, ki je v dotrajanem objektu ustvarila ilmske presežke, tako ostaja brez prostora za delo, ki je bil nujen pogoj za ustvarjanje njenih ilmov, saj je bil tako skladišče kot ilmski studio, ilmska lokacija in njen atelje oz. delavnica. Poudarila je, da razume potrebo po nujni obnovi prostorov, v katerih so bile razmere za delo že blizu nemogočih, a problem je, ker ni politike, ki bi reševala problem umetnosti in kulture, ki že tako živi na eksistenčnem robu. Na potezi je tako konec koncev tudi ministrstvo za kulturo, od koder nam do konca redakcije niso odgovorili, kakšne so njihove pristojnosti v tem primeru oziroma ali načrtujejo kakšne ukrepe tako glede situacije Eme Kugler kot umetnikov in kulturnikov, ki izgubljajo osnovne pogoje za opravljanje dela.