Ena najbolj dokumentiranih kmečkih hiš na Slovenskem

Šenkova hiša je bila med prvimi zavarovanimi kmečkimi hišami pri nas (od leta 1949) in je ena najbolj opisovanih in dokumentiranih kmečkih hiš na Slovenskem, pojasnjuje etnologinja in konservatorka Saša Roškar iz kranjske izpostave ZVKDS.

Kransjki zavod za spomeniško varstvo je v 60. letih prejšnjega stoletja prvič sodeloval z lastniki z raziskavami (sondiranjem) in pri obnovi fasade. Leta 2000 je konservator Vladimir Knific pripravil elaborat o domačiji, pri čemer je bila ena od možnosti usmeritev v turizem. Največji konservatorski izziv so bile raziskave, ki so odprle povsem nove poglede na stavbno zgodovino in njeno interpretacijo. »Pri prenovi je bil cilj ohranitev in prezentacija izjemnega objekta in domačije kot take, pa tudi to, da bo objekt funkcionalen za dejavnost, ki bo lastnikom omogočala preživetje. Ampak prav raziskave so nam pokazale, da so lastniki v preteklosti uporabljali objekt na način, da so ohranili, kar je bilo funkcionalno, in ga preoblikovali, da je ustrezal njihovim potrebam. Tako je bila nekaj časa v prostoru na jugozahodu hiše podkovska kovačnica, današnja jedilnica je nekaj časa opravljala funkcijo radarce, to je delavnice, v današnji shrambi, ki je tudi najstarejši del hiše, pa smo našli zelo zanimive poslikave iz sredine 19. stoletja, ki pripovedujejo o tem, da je bil to v tistem času reprezentativni prostor hiše.« Ocene, koliko hiš, primerljivih s Šenkovo, je na Slovenskem, Roškarjeva ne more dati, je pa v registru nepremične kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo trenutno vpisanih 1340 kmečkih hiš, od tega jih je bilo 327 razglašenih za kulturni spomenik. »Z naše strani je zanimivo in pomembno, da je samo v občini Jezersko kar nekaj domačij, ki so nepretrgoma poseljene vsaj 500 let. Mnoge kmečke hiše, zgrajene v 16. in 17. stoletju na Jezerskem, so bile zgrajene v resnici za vse čase, saj so tako velike in prostorne, da so se zlahka prilagajale spremembam načina življenja.«

Pri tem konservatorka opozarja na še eno značilnost Jezerskega in nekaterih delov Koroške, to so strehe z leseno kritino. Ta dediščina, ki je marsikje drugod po Sloveniji že skoraj izginila, je na Jezerskem še zelo živa.

Zato kot veliko žrtev stroke pri projektu Šenkova domačija omenja zamenjavo starega ostrešja, kajti raziskave so pokazale, da ohranjanje ekonomsko ne bi bilo upravičeno, zato je bilo ostrešje zamenjano.

»Velja poudariti, da je šlo pri tem projektu za ohranjanje in prenovo izjemnega in dragocenega spomenika. Vendar je enako pomembno tudi to, da je družina Virnik Karničar svoje preživetje vezala na ohranjanje in vzpostavljanje domačije kot take.«