Kitajski projekt
Kitajski projekt V času, ko se velik del sveta srečuje z novim valom skrajne revščine, azijska velesila napoveduje popolno odpravo revščine znotraj svojih meja
V času, ko se velik del sveta srečuje z novim valom skrajne revščine, azijska velesila napoveduje popolno odpravo revščine znotraj svojih meja.
Vsakič ko Ashibusha sede na stol v kotu na novo prepleskane sobe, jo plaketa na steni spomni, da je to »darilo vlade«. Šestindvajsetletni materi treh otrok ni bilo treba poskrbeti za dekoracijo belih sten. Že ko se je skupaj z družino vselila v novo stanovanje v okrožju Chengbei Gan'en, je na eni od sten visel portret predsednika Xi Jinpinga.
Zorana Baković
»Bodi hvaležen partiji, ubogaj partijo, sledi partiji!« Tako piše pod sliko, vendar je bilo mladi ženi tudi brez tega jasno, da terja preselitev iz zakotne vasi, kjer je njena družina živela pod mejo revščine, v na novo zgrajeno okrožje, kjer zdaj živijo vsi skupaj, določeno ceno. Skoraj sedem tisoč pripadnikov nacionalne manjšine Yi, ki ji pripada Ashibusha, so iz 38 vasi, razsutih po gorovju jugozahodne pokrajine Sečuan, preselili v pet tovrstnih okrožij, ki so jih zgradili prav v okviru projekta izkoreninjenja revščine.
Vaščani so zdaj na pol meščani. Številni od njih so zaposleni v tovarni za predelavo jabolk, njihovi otroci pa hodijo v vrtce in šole in se učijo v mandarinskem jeziku, ki ga do zdaj niso znali govoriti. Ashibusha priznava, da je življenje tukaj veliko boljše kot na vasi, kjer je njena petčlanska družina živela s slabimi 4000 juani (500 evri) na leto. To, da se počasi navaja na življenje v povsem novem okolju, sprejema kot del postopnega ustvarjanja novega življenja. »Pa saj smo v tem vsi skupaj,« pravi spravljivo, in kot da bi se spomnila gesel, obešenih na belih stenah, ponovi, kako zelo je hvaležna vladajočim. »Če ne bi bilo partije, ne bi bilo novega življenja,« citira in se smeje, kajti – kaj naj bi sicer rekla?
V času, ko se velik del sveta, zedinjenega s pandemijo covida-19, srečuje z novim valom skrajne revščine, v katero bo, kot napoveduje Svetovna banka, do konca leta zdrsnilo dodatnih 88 do 115 milijonov ljudi po vsem svetu, Kitajska dokončuje veliki projekt popolne odprave revščine znotraj svojih meja.
Skrajna revščina se bo v letu 2020 prvič povečala po več kot dveh desetletjih kontinuiranega zmanjševanja števila ljudi, ki živijo z manj kot 1,6 evra na dan. Kot da bi se iz pandemije, območnih vojn in vse bolj občutnih posledic podnebnih sprememb ustvarilo »popolno neurje«, tako da se za leto 2021 že vnaprej predvideva, da se bo v kategoriji skrajno revnih znašlo tam nekje od 9,1 do 9,4 odstotka svetovnega prebivalstva, čeprav se je pred pandemijo pričakovalo, da se bo ta odstotek v tem času zmanjšal na 7,9 odstotka.
A Kitajska se je odločila, da bo nadaljevala korakanje v nasprotno smer. V Pekingu bo 26. oktobra plenarno zasedanje centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske in pričakovati je, da bodo takrat objavili, da v državi z največjim številom prebivalcev nihče več ne živi pod mejo revščine.
Kitajsko partijsko vodstvo si je cilj popolnega izkoreninjenja revščine začrtalo leta 2013. Takrat so si konec leta 2020 zastavili kot rok, do katerega bo ta veliki projekt končan. Od leta 2016 do zdaj so za to porabili 524 milijard juanov (66 milijard evrov).
Leta 2012 je imela Kitajska okoli 99 milijonov revnih, v letošnje leto pa je vstopila s 5,5 milijona kmetov, uvrščenih v to kategorijo. Velik del jih živi v pokrajini Sečuan, ki je v ta namen porabila 10,1 milijarde evrov za preselitev 1,4 milijona ljudi iz zakotnih vasi, kot je tista, iz katere prihaja Ashibusha.
»Problema skrajne revščine ni mogoče odpraviti brez preseljevanja,« pravi Wang Sangui, predsednik inštituta za proučevanje odpravljanja revščine na univerzi Renmin v Pekingu. In menda nobenega od kmetov ne silijo, naj zapusti svoje ognjišče. Koliko bodo v uniformiranih hišah, zgrajenih kot po šabloni, lahko ohranjali svojo etnično identiteto, kulturo in običaje, se trenutno nikomur ne zdi kdove kako pomembno.
A tudi če bo azijska sila razglasila veliko zmago nad revščino, ki je bila ena najpomembnejših tem kitajskega 20. stoletja, to še vedno ne pomeni, da bodo s tem ublažili neenakost. Prej obratno. V minulih dvajsetih letih se je premoženjski prepad v komunistični državi poglobil do skrb zbujajočih razsežnosti. Partija namreč v svojem programu nima resnega svežnja ukrepov, s katerimi bi se v bližnji prihodnosti ublažil ginijev kvocient, ki znaša 0,48.
Kitajsko partijsko vodstvo si je cilj popolnega izkoreninjenja revščine začrtalo leta 2013. Takrat so si konec leta 2020 zastavili kot rok, do katerega bo ta veliki projekt končan.
Sedemdeset odstotkov najbogatejših Kitajcev ima v lasti od 40 do 50 odstotkov skupnega bogastva te države, navaja Piketty.
Gibalo »kitajskega gospodarskega čudeža«
Ko je francoski ekonomist Thomas Pikety lani objavil novo knjigo z naslovom Kapital in ideologija, je njegov kitajski založnik upal, da se bo ponovil uspeh prejšnjega avtorjevega dela Kapitalizem v 21. stoletju, o katerem je izjemno pohvalno govoril celo sam Xi Jinping. A partijska cenzura je kitajsko izdajo nove Pikettyjeve knjige pogojila z zahtevo, da se iz nje odstranijo vse strani, na katerih je govora o neenakosti v Kitajski.
Medtem ko je imelo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja – navaja Pikety v svoji knjigi – deset odstotkov najbogatejših Kitajcev v lasti od 40 do 50 odstotkov skupnega bogastva te države, se je do leta 2018 njihov delež povečal na 70 odstotkov, kar je zelo blizu družbam z visoko neenakostjo, kot je Amerika. In medtem ko si je partija, preden je prišel na oblast Xi Jinping, prizadevala bogataše nekako spraviti pod nadzor, s tem ko je od tistih, ki so plačevali visoke davke, zahtevala, da prijavijo letni prihodek, višji od 120.000 juanov (15.150 evrov), so z začetkom Xijevega obdobja ta ukrep odpravili. Zdi se celo, da vidi kitajski predsednik v premoženjskem prepadu prostor, iz katerega prihaja energija visoke gospodarske rasti. In čeprav si želi na seznam lastnih uspehov za vsako ceno vpisati tudi dokončno odpravo skrajne revščine, ga prav nič ne moti dejstvo, da živi okoli 600 milijonov prebivalcev njegove države z manj kot 1000 juani (126 evri) mesečno. Ti ljudje so še naprej cenena delovna sila, ki je bila tudi do zdaj močno gibalo v mehanizmu za ustvarjanje tako imenovanega »kitajskega gospodarskega čudeža«.
Ko je papež Frančišek v nedavno objavljeni encikliki zapisal, da je pandemija pokazala, da svobodni trg in kapitalizem ne moreta odpraviti vseh problemov in da bi bil »naš najslabši odgovor (ko bo pandemija minila) še globlje zapadanje v frenetično potrošnjo in nove oblike egoistične samoohranitve«, je – po vsej verjetnosti nehote – poslal veter v krila Komunistične partije Kitajske. Prav to je namreč že mesece ponavljala partijska propaganda, ki trdi, da je neoliberalni kapitalizem v srečanju s koronavirusom pokazal svoj pravi brezčutni obraz. Partija je, navajajo kitajski mediji, pokazala, da je v njenem sistemu vrednot pomembno vsako človeško življenje, medtem ko so bile vlade kapitalističnih držav, zato da bi gospodarstvo utrpelo čim manjšo škodo, pripravljene žrtvovati veliko število ljudi, ki so zaradi ohlapnih karanten podlegli covidu-19.
Je pa veliko vprašanje, koliko drži prvi del tega stavka, saj najverjetneje ne bomo nikoli izvedeli točnega števila umrlih za koronavirusom v Wuhanu in drugih kitajskih mestih. Še toliko bolj pa je problematičen »sistem vrednot« v državi, ki se noče imenovati kapitalistična, hkrati pa gradi najokrutnejši kapitalizem, ki trenutno obstaja na svetu. Okruten zato, ker je nesvoboden, ker je monopolističen, ker a priori krati delavske pravice in ker se opira prav na neenakost, iz katere izhaja nuja določenega dela prebivalstva, da svojo delovno silo pa tudi visoko znanje po vse nižji ceni prodaja zaščitenemu sloju tistih, ki sedijo na velikem kapitalu.
Koronavirus je pravzaprav razkril, da je, preden se je pojavil, zelo malo držav vlagalo dovolj denarja v zdravstvo, kar je eden od dejavnikov družbene enakosti. Zgolj ena od šestih držav je v zdravstvo vlagala 15 odstotkov državnega proračuna, to pa pomeni, da so v ogromnem številu držav pandemijo pričakali povsem nepripravljeni. Če pogledamo indeks prizadevanj za zmanjševanje neenakosti, ki ga izračunava
Koronavirus je razkril, da je, preden se je pojavil, zelo malo držav vlagalo dovolj denarja v zdravstvo, kar je eden od dejavnikov družbene enakosti.
Oxfam, pade v oči dejstvo, da med prvimi desetimi državami samo tri ne sodijo v EU: Norveška (ki je po prizadevanjih za zmanjševanje neenakosti na prvem mestu), Kanada in Nova Zelandija. Vse ostale – Danska, Nemčija, Belgija, Finska, Francija, Avstrija in Švedska – so nosilke tistega, kar lahko še vedno imenujemo »evropske vrednote«. Slovenija je po tem indeksu na visokem 12. mestu. Kitajska, čeprav je socialistična država, je šele na 57. mestu.
Nova normalnost, nova revščina
Pri vsem tem je zelo pomembno vprašanje, kaj se bo dogajalo po pandemiji. Kajti tako kot bomo v svetu, ki ga je poškodoval koronavirus, imeli tako imenovano »novo normalnost«, bomo imeli v poglobljeni postpandemični neenakosti tudi »novo revščino«. Morda ne bo opredeljena s krutim 1,6 evra na dan, a bo kljub temu pomenila zelo revno in pogosto nesvobodno življenje. Kitajska se bo tukaj spet znašla na nezavidljivem mestu države, v kateri se bo nova neenakost spremenila v dejavnik razvojnega modela. V to je že zajeto prisilno delo, ki je v preteklih letih pogosto izhajalo iz državnega projekta odpravljanja revščine, zlasti ko je šlo za območja, naseljena z nacionalnimi manjšinami (predvsem s xinjianškimi Ujguri).
Nova neenakost je v Kitajski že zaznamovala mlajšo generacijo. Med njenimi pripadniki je veliko takšnih, ki so pravkar diplomirali, zdaj pa so se znašli v svetu, v katerem se počutijo kot poraženci. Tako so se tudi poimenovali, potem ko so na družabnem omrežju
Douban ustanovili platformo Five (Pet), ki se v transkripciji glasi Feiwu in zveni enako kot kitajska beseda za loser (poraženec).
V minulih petih mesecih se je ta digitalna skupnost povečala na več kot 100.000 članov in večina si jih deli skupno značilnost: odrasli so na vasi, študirali so na eni od stotih najboljših kitajskih univerz in naleteli na zid, ko so spoznali, da si ne morejo poiskati dobre zaposlitve in se ne morejo niti malo pomakniti na lestvici socialne mobilnosti. Kot kaže, tega trenda ne bo mogoče ustaviti, in kitajski ekonomisti z veliko zaskrbljenostjo opozarjajo na poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi v generaciji, rojeni po letu 2000. Otroci iz Liangshana, prefekture, iz katere prihaja Ashibusha, živijo več kot skromno tudi po tem, ko so jih rešili iz skrajne revščine, medtem ko imajo njihovi vrstniki v Šanghaju v lasti premoženje, vredno več deset milijonov juanov.
Spričo vsega tega nas mora vse skrbeti, da čedalje večje število politologov predvideva, da bo postpandemično geopolitično ureditev zaznamovala prevlada Kitajske. Čeprav se je koronavirus prek sveta razširil iz azijske sile – ali pa morda prav zaradi tega –, je Kitajska eno prvih velikih gospodarstev, ki kažejo obetavne znake skorajšnje vrnitve v življenje. To bo prvo gospodarstvo, ki se bo pred koncem leta 2020 vrnilo na raven pred pojavom virusa. Že s tem pa bo Kitajska hkrati v najboljšem položaju, da bo lahko določala tudi marsikaj drugega. Hkrati ni zanemarljivo dejstvo, da so si njeni milijarderji – teh je 415 – med pandemičnimi meseci svoje bogastvo povečali za 41 odstotkov, medtem ko se je globalno bogastvo milijarderjev po vsem svetu zmanjšalo za 6,6 odstotka.
Vse to pomeni, da bo imela v večdimenzionalnem povečevanju neenakosti Kitajska veliko vlogo. Zato je izjemno pomembno spremljati, kako bo potekalo življenje Ashibushe in njenih vaščanov, ki so jih preselili v umetno mesto, ki je pravzaprav nekakšen otok za brodolomce premagane revščine. Je njena preselitev zgolj metafora prehoda iz skrajne v relativno revščino? Je njena življenjska zgodba to, kar se bo v prihodnje dogajalo v svetu? Zdaj se nova revščina šele začenja.