Kako je z gradnjo domov za starejše
Povpraševanje po postelji v domu Primerjava med dejansko in ciljno pokritostjo kaže, da so največje potrebe v regijah z večjimi mestnimi središči
Na mariborskem območju primanjkuje 598 mest, Gorenjska je prikrajšana za 486 mest, ljubljansko območje pa za 480 mest v domovih.
Ljubljana – Kako se premagujejo težave s pomanjkanjem mest, sob za starejše in druge, ki želijo ali pa »morajo« živeti v domu za starejše oziroma pristati v institucionalni oskrbi? Skrb za starejše je ena ključnih prioritet mandata ministra Janeza Ciglerja Kralja, so odgovorili z ministrstva za delo. Verjetno bi se s tem strinjal vsak državljan, star in mlad, zaplete se pri vprašanju, kaj se potem s to prioriteto zgodi.
Ne samo poznavalci, družba kot celota je že zdavnaj dojela, da se v mali, razmeroma »bogati« Sloveniji že leta in leta ni zgradil niti en mali javni dom za starejše. Tudi odgovor Denisa Sahernika, v. d. sekretarja Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, na vprašanje, ali se namenja dovolj pozornosti, razumevanja in denarja za gradnjo javnih domov za starejše, je jasen: »Na kratko: zagotovo ne. To kažejo tudi podatki o številu čakajočih na prosto posteljo v domu, saj imamo v tem trenutku približno 12.000 prošenj za takojšnjo namestitev.« Kakor pravi, že dolgo opozarjajo na nezadostne zmogljivosti domov za starejše, posebno na pomanjkanje mest za osebe z demenco in mlajše, ki prav tako potrebujejo pomoč pri opravljanju življenjskih aktivnostih, ter na pomanjkanje zmogljivosti za začasne namestitve: »Aktualna vlada je napovedala zagon nekaterih projektov. Upamo, da bomo po dolgih letih vendarle naredili korak naprej na tem področju, saj starejši potrebujejo storitve institucionalnega varstva tukaj in zdaj.«
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), potem ko je minister Janez Cigler Kralj že večkrat poudaril, da je ena od prioritet tudi gradnja domov za starejše, glede tega odgovarjajo: »Cilj, ki ga zasledujemo na MDDSZ, in tisto, kar potrebujemo kot starajoča se družba, je enovit, varen in učinkovit sistem socialne zaščite starejših in drugih oseb, odvisnih od pomoči drugih. Covid-19 je razkril vso podhranjenost tega področja – tako glede kadrov, standardov in normativov kot kapacitet. Kar zadeva dodatna mesta v domovih starejših občanov (DSO), jih bomo zagotovili s proračunskimi sredstvi, podelitvijo koncesij in intenzivnim črpanjem evropskih sredstev.«
Že v koalicijski pogodbi so napovedali gradnjo petih novih domov. Na ministrstvu navajajo: »Predlog proračunov za prihodnji dve leti za investicije v DSO predvideva 30 milijonov evrov. Lokacije novih gradenj še niso dokončno določene, če bo proračun v takšni obliki potrjen, bomo do konca leta naredili program in časovnico investicij. Za ta namen želimo pridobiti tudi evropska sredstva.« Letos je potekal razpis koncesij za podelitev 1100 mest. Objavljen je bil 19. junija, rok za prijave se je seveda že iztekel. Na ministrstvu potrjujejo: »Prejeli smo 21 ponudb.«
• V tem trenutku je približno 12.000 prošenj za takojšnjo namestitev v domovih za starejše.
• Že v koalicijski pogodbi so napovedali gradnjo petih novih domov.
• Predlog proračunov za prihodnji dve leti predvideva 30 milijonov evrov za investicije v DSO.
• Poteka razpis za dvajset dnevnih centrov in deset centrov za začasne namestitve.
Koliko domov bi potrebovali
Denis Sahernik: »Primerjava med dejansko in ciljno pokritostjo kaže, da so največje potrebe v regijah z večjimi mestnimi središči: na mariborskem območju primanjkuje 598 mest, Gorenjska je prikrajšana za 486 mest, ljubljansko območje pa za 480. Še mnogo večje potrebe po namestitvah pa kažejo že omenjeni podatki o vloženih prošnjah. Menimo, da bi za trenutne razmere oziroma povpraševanje v domovih za starejše potrebovali vsaj 1500 do 2000 novih mest. Če potrebnih zmogljivosti ne bo zagotovila država z gradnjo novih javnih domov, so koncesionarji edina alternativna. Glede na trenutne potrebe in pomanjkanje zmogljivosti je dejstvo, da je izredno dobrodošla prav vsaka investicija v gradnjo domov za starejše.«
Tudi Janez Sušnik, predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus), pritrjuje, da se na tem področju v preteklih letih ni naredilo dovolj, na kar je lani opozorilo tudi Računsko sodišče. Toda Sušnik poudari: »Ko človek ne more več bivati v domačem okolju, želi biti v domu, ki je blizu tistega, kjer je pognal korenine! Prav zato potrebujemo več manjših domov, razpršenih po vsej Sloveniji. Epidemija koronavirusa je zagotovo nekatere procese v državi ustavila ali upočasnila, verjamemo pa ministru Janezu Ciglerju Kralju, ki je obljubil vlaganja v nove domove tudi iz proračunskih sredstev. Seveda ti ne bodo zrasli čez noč, vseeno pa upamo, da bo prva lopata čim prej zasajena.«
Dnevni centri
Želji, da bi lahko starejši ljudje čim dlje živeli doma, je prisluhnilo tudi ministrstvo za delo. Objavljen je razpis za dvajset dnevnih centrov in deset centrov za začasne namestitve (21 milijonov evrov sredstev za kapacitete za skupnostne storitve). »Namen razpisa je vzpostavitev 30 enot, ki bodo pripomogle, da starejši dlje časa ostanejo doma, saj imajo oni in njihovi svojci tako podporo pri oskrbi. V prvem in drugem roku javnega razpisa so bila sredstva odobrena desetim prijaviteljem po Sloveniji, izbrani projekti bodo omogočali začasne namestitve za 60 ljudi, ter 142 mest za dnevne centre za starejše (za izvajanje dnevnega varstva starejših). Odprta sta še 3. in 4. razpisni rok, do porabe sredstev.«
Tudi Sušnik opozarja, da bi upokojenci, vsaj večina, radi čim dlje ostali doma. »Zato upamo, da bo končno sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo razširil in dejansko opredelil storitve na domu. Želimo si, da bi zakonodajalec prepoznal še dve obliki pomoči, ki nista zanemarljivi. Gre za naš program Starejši za starejše, v katerem več kot 3500 prostovoljcev ponuja pomoč na domu starejšim, druga pomoč je e-oskrba, ki 24 ur na dan omogoča preprost in hiter klic na pomoč v primeru padca ali nenadne slabosti ter organizacijo pomoči.«
Ko že zgrajeni domovi propadajo
Toda z domovi, že zgrajenimi ali še v gradnji, so tudi drugačne težave, ponekod z dovoljenji, drugod s tožbami ... Ko že imajo koncesije, leta dolgo ne začnejo delovati ali pa celo nedokončani propadajo. Janez Sušnik razlaga: »V preteklih letih se je mreža širila predvsem z zasebnim kapitalom oziroma s podeljevanjem koncesij. Mnogi koncesionarji svoje delo opravljajo kakovostno, domovi s koncesijo so običajno novejši in tudi standard v njih je višji. Res pa je, da smo priča nekaj takim primerom, kot jih omenjate. Prav v teh dneh se je iztekel razpis za podelitev novih koncesij in rezultati bodo znani, ko bo MDDSZ preverilo, kdo od prosilcev izpolnjuje pogoje za podelitev, ima gradbeno dovoljenje, ustrezno inančno konstrukcijo, kadrovsko pokritje in lociranost.
Zdaj smo priča dvema nedograjenima domovoma. Prvi je v Vrtojbi (kupilo ga je avstrijsko podjetje), drugi v Osilnici. Kolikor mi je znano, investitorji niso izpolnjevali vseh pogojev in je gradnja zastala. Vsekakor bosta imela oba lastnika v nadaljevanju prednost, da se domova čim prej dogradita in bosta tako vsaj deloma omilila omenjeno problematiko.
Opozoril pa bi na nekaj. Zdaj, ko spet krčimo prostor javnemu življenju zaradi covida-19, bi se morale vloge obravnavati po hitrem postopku. Kakor je obljubil minister Cigler Kralj, se je ministrstvo v problematiko vključilo z jasnim namenom, da vsaj delno nadomestijo zaostanek zaradi skoraj dveh desetletij mrtvila, ko ni bil zgrajen niti en javni dom za starejše občane. Zdus je izdal publikacijo, v kateri so navedene organizirane oblike za zagotavljanje kakovostne starosti, in ministrstvo za delo jo je prepoznalo kot dober dokument, kažipot za ohranjanje in nadgradnjo primernega okolja za tretje življenjsko obdobje.«