Barvno slepi za življenje
Nagrada mira Ženski odbor Slovenskega centra Pen nagradil pesnico Barbaro Korun
Nagrado mira od leta 2013 podeljuje ženski odbor Slovenskega centra Pen avtoricam, ki jih poleg izjemnega ustvarjanja odlikujeta tudi pokončna drža in aktiven angažma v družbi. Letošnja prejemnica je Barbara Korun, pesnica, esejistka, organizatorka cikla Pesnice pesnicam, avtorica več pesniških zbirk, prostovoljka in rahločutna pričevalka sedanjosti.
Nagrada mira ni samo nagrada za izjemne literarne dosežke, ampak tudi za pokončno držo in družbeno angažiranost. V čem je po vašem mnenju žirija prepoznala vaš vpliv na družbo?
Naj najprej povem, da sem nagrade zelo vesela, nisem pa je pričakovala. Ko me je kolegica Stanislava Repar, ena od ustanoviteljic te nagrade, vprašala za dovoljenje, da me nominira, sem bila ganjena – in sem že s tem dobila potrditev. Zdaj, ko je njeno nominacijo potrdila še komisija, pa sem v zadregi – samo sebe namreč vidim v luči, da zmeraj naredim premalo. Takoj mi prideta na misel dve, ki bi to leto bolj zaslužili nagrado: najprej Spomenka Hribar, ki jo že dolgo spoštujem zaradi prepletenosti njenega dela in drže, ker živi to, kar piše; nato Manca Košir, ki se je na svojstven način spopadla z rakom – tako da je pisala duhovne pesmi, srčnice, iz trebuha in neba.
Že več kot dvajset let si prizadevam za družbeno uveljavitev avtoric, predvsem pesnic, in njihovega dela, zelo sem vesela, da je komisija prepoznala ta moj trud. Ko sem v devetdesetih začela objavljati, so bile v kulturi vidne le redke ženske, v pesništvu morda samo Svetlana Makarovič. Pregledi sodobne povojne poezije so med petdesetimi avtorji pogosto zaznali morda le po eno avtorico, ni jih bilo v šolskih berilih, redko so dobile kako literarno nagrado, pogosto pa so bile podcenjene kot »ljudske« ali »popularne« pesnice, tako na primer Mila Kačič ali Neža Maurer, ali stigmatizirane, kot na primer Svetlana Makarovič, ali hote spregledane, ali pa imenovane le kot »sopotnice«, čeprav so prve iznašle nov način pisanja, načele nove, pogosto prepovedane teme, kot na primer Ada Škerl, Saša Vegri, Erika Vouk – in še mnoge druge. Skratka, njihovi napori in delo so v veliki meri padli na gluha tla, se izgubili v »gluhi lozi«. V tako krivičen pogled sem bila rojena in vzgajana; trajalo je kar nekaj časa in truda, da sem iz tišine, molka, nelagodja, zatajevane bolečine, iz privzgojenih krivičnih »vrednot« našla neko pot, spremenila pogled. Začela sem iskati svoje pesniške »prednice«, zmeraj bolj pa tudi družbo sebi podobnih, družbo žensk, pesniških kolegic, ves čas me živo zanima, kako živijo, kaj pišejo, o čem razmišljajo, kaj doživljajo – to mi je izredno pomembno, se me dotika, me pretresa. Skratka, branje poezije, še posebej tiste, ki jo pišejo moje kolegice, je moja strast, še bolj pa se z njimi pogovarjati, soustvarjati kot tkanina prepletajočo se, pozorno, dobronamerno skupnost posameznic, ki se znajo poslušati.
Imajo nagrajenci po vašem mnenju potem večjo odgovornost do družbe? Njihova beseda več velja? Bi morali svoj položaj nagrajenca bolj uporabiti za sporočanje in zagovarjanje vrednot demokratične družbe?
Nagrado vidim kot obliko zaupanja na podlagi preteklega dela in vedênja. Ob podelitvi ima vsakdo minuto večje javne pozornosti, ki jo lahko izkoristi za sporočilo družbi, v kateri živi. Mene je spoznanje, da smo kot družba »barvno slepi« za življenje, čustvovanje in delo polovice človeštva – žensko polovico –, tako zadelo, da sem postala bolj občutljiva tudi za druge oblike družbene diskriminacije, zaradi spolne usmerjenosti, na primer, ali revščine, ali »neslovenskega« izvora … Ta podoba se po letu 2000 mukoma popravlja, mukoma zato, ker več govorimo o tem, hkrati pa se zdi, da se manj in manj slišimo med seboj. Različnost naj bi bila vrednota, toliko bi lahko pridobili drug od drugega, občutek pa imam, da je manj in manj dejanskega družbenega prostora zanjo.
Javnost sem skušala nekajkrat opozoriti na spolno diskriminacijo. Pred osmimi ali devetimi leti sem izstopila iz Slovenskega centra Pen, ker med svoje vrste ni hotel sprejeti pesnice in vrhunske intelektualke Taje Kramberger, niti odlične pesnice in esejistke Alenke Jovanovski, niti pesnice in urednice Tatjane Jamnik, šele kasneje je bila sprejeta pesnica in prevajalka Barbara Pogačnik. Neuradni komentarji tedanjega veljaka organizacije so me spravili
Če bi bila kultura res odvisna samo od ministrstva in vlade, bi se nam slabo pisalo.
v tak bes, da sem kar izstopila, čeprav so me kolegice, prav tiste, ki so kmalu zatem ustanovile ženski odbor Pena in nagrado mira, prepričevale, da je treba ostati in vztrajati. Nič se ne da narediti znotraj takih organizacij, sem si mislila in se z nekaj kolegicami začela dobivati v hostlu Celica, kjer še zdaj beremo, komentiramo najnovejše pesmi svojih kolegic in se pogovarjamo z njimi – s pesmimi in kolegicami – pa tudi med seboj. Danes mislim, da pomembno oboje – vztrajati in načenjati pozicije patriarhalne moči »od znotraj«, prav tako pa tudi »od zunaj«.
Pišete pesmi in eseje, na prvi pogled dve zelo različni zvrsti. Sta res? Kako vijugate med njima? Ali ta sprememba, o kateri govorite, bolj zadeva vašo poezijo ali bolj esejistiko?
Nekaj časa sem še zavzeto pisala eseje, v katere sem skušala ujeti svojo človeško prizadetost. Od
pesmi pa sem s tem motivom objavila le eno v zbirki Vmes z naslovom Vonj po človeku.
Hm, težko vprašanje ste mi postavili. Kako o taki izkušnji govoriti tako, da jo ujamem v jezik in je ne uničim, ko jo prestavljam na papir? Naj gre za pesem ali za esej, v obeh primerih je treba iznajti poseben jezik, poseben način upovedovanja, če naj bo besedilo prepričljivo. Vendar sem se začela spraševati, ali sploh želim biti prepričljiva. Pri moji travmatični izkušnji pričevanja množicam na begu in tistim, ki jih skušajo ustaviti, pregnati, jim dati občutiti, da niso dobrodošli, ali pa nasprotno pomagati, jih nahraniti, poskrbeti zanje, me je najbolj zabolela izguba nečesa, kar imenujem človeško dostojanstvo, in ta izguba zadene tudi ali predvsem tiste na poziciji moči, skratka, tiste, ki so to rano zadali, ponižali drugega. V bistvu so ponižali sebe, svojo družbo, kulturo, civilizacijo.
Načeta je moja vera v človeštvo, vera v smisel, moje humanistično jedro, ki je hkrati tudi jedro jezika in jedro pesništva. Naj bo pesem še tako pesimistična, nihilistična ali absurdna, v njej je še vedno živo to jedro, saj gre za pesem – pesem pa je poskus komuniciranja z drugim, lastnim ali tujim drugim, z onstranskim ali nezavednim, sanjskim, mitičnim ali transcendentnim. Ko pa vera v to možnost ali smiselnost povezovanja umre, je kriza velika. Zato je tako imenovana »begunska kriza« – ki to ni – tako pomembna za nas vse, vse do zadnjega, pa ne le politično, ampak tudi ontološko. Zatekla sem se k psihoterapiji in vpisala študij geštalt psihoterapije, zdaj sem absolvirala štiriletni študij in nabiram nadaljnje terapevtske izkušnje za končni izpit. V mnogočem me je to naredilo bolj trdno in bolj gibko, lažje razlikujem in bolj cenim posamezne ljudi, bolje slišim – tudi tisto neslišno, nebesedno, kar pripoveduje vsak od nas s svojim telesom, gibanjem, barvo glasu, načinom govorjenja … Kako pa to spraviti na papir, ne vem. Iščem nove poti, obupam, spet poskušam. Znova in znova zadevam ob svoje meje, meje svojih sposobnosti, svoje ustvarjalnosti, predstavnih zmožnosti … Dokler je to napor, h kateremu me podžiga notranja nuja, je dobro. Dokler je tako, je tudi spodletel poskus vir tako frustracije kot zadovoljstva.
Kakšno je vaše mnenje o kulturni politiki in njenem odnosu do umetnikov v zadnjem času? Slovenija žal že skoraj od osamosvojitve naprej nima nobene kulturne politike – zadnji kulturni minister z vizijo in s spoštovanjem do ustvarjalcev je bil menda Rudi Šeligo, no, meni je bila všeč tudi Majda Širca. Oblast se je pred osamosvojitvijo kulturnikov bala, po osamosvojitvi pa je iznašla imeniten način njihovega iztrebljanja – z vsesplošno formalizacijo in birokratizacijo postopkov, zadnje čase še z zavlačevanjem postopkov. Do ljudi se obnaša tako, kot da so podjetja. Z razpisi in natečaji, ki zahtevajo pridobivanje točk iz števila objav, kritik, prevodov, nastopov in nagrad, je od vsebine in smisla postalo pomembnejše zadovoljevanje formalnih birokratskih kriterijev.
Kultura je popolnoma izginila iz programov strank, iz vladnega političnega življenja, iz debat parlamenta – zloglasni predlog zakona o RTV se pač ne tiče toliko kulture kot pravice do neodvisnega obveščanja in novinarskega poročanja. Če bi bila kultura res odvisna samo od ministrstva in vlade, bi se nam slabo pisalo. Ker pa je to stvar ljudi oziroma načina, kako kot ljudje prebivamo, bo živela, dokler živimo mi. Preživeli bomo tudi še enega ministra, ki se ne želi pogovarjati z nami, ampak nas želi iztrebiti, zmanjšati število samozaposlenih v kulturi, in nas arogantno pošilja k ministrstvu za delo in socialo. Podpiram in se navdušujem tako nad petkovimi protesti kot nad uličnimi političnimi akcijami, uprizoritvami, performansi, lutkami, napisi, šalami in drugimi vrstami ustvarjalnih protestov pred kulturnim ministrstvom ali na omrežju. Domišljija, iznajdljivost, humor, želja po soustvarjanju in duh solidarnosti podpirajo življenje. Ljudje so v svojem izročilu zmeraj ohranili tisto, kar jim je pomagalo preživeti.