V zaodrju včasih celo več drame kot na odru
Sodobni ples Z Vrhnike je Jernej Bizjak odšel najprej na akademijo v Rotterdam, zdaj na svetovnih odrskih deskah pleše že trinajst let
Ljudje se izražamo na veliko načinov. Pogosto z besedami, včasih lahko vse pove samo en nasmeh, a vsaj Jernej Bizjak potrebuje tudi telesne gibe. Že ko govori, se zdi, da hoče vsako besedo pokazati s kretnjo, zato ni čudno, da je plesalec sodobnega plesa, ki je že davno prestopil slovenske okvirje. Že pri rosnih devetnajstih je odšel v tujino. Vpisal se je na plesno akademijo Codarts v Roterdamu, tam se mu je odprl svet. »Delaš z vrhunskimi koreograi in pedagogi, vstopnice za kvalitetne predstave imaš po študentski ceni. Doživel in videl sem po dvajset najrazličnejših izjemnih produkcij na leto, prakso pa opravljal znotraj teatra ali projekta, kar nudi najboljši uvid v profesionalno dogajanje,« je pripovedoval v domači Vrhniki. Domov se rad vrne, vendar je bolj verjetno, da se vam na telefon oglasi daleč od doma. Nič drugače ni bilo v študijskih letih. »Dodatno izobraževanje sem nadaljeval v Barceloni. Vedel sem, da bo preskok z akademije v profesionalno gledališče zelo težak, zato sem želel na neko vmesno postajo,« je razlagal. »Med podiplomskim študijem v mladem ansamblu sem lahko nastopal v predstavah vrhunskih koreografov; Ohada Naharina, Jiříja Kyliána, Sidija Larbija
Cherkaouija … Resda nisem delal z njimi osebno, temveč z njihovimi asistenti, ampak še vedno smo lahko izvajali njihove predstave. Dobil sem ogromno znanja, samozavesti in odrskih izkušenj. Hkrati pa pomembne reference za naprej.«
V Sloveniji premalo sredstev
Na evropski sceni ima vse bolj razvejeno mrežo poznanstev med koreograi in producenti, zato mu, kot pravi, na srečo ni treba obiskovati avdicij ravno pogosto. Ko ga potrebujejo, ga pokličejo, včasih dobi vabilo prek družbenih omrežij. »Nazadnje sem bil na avdiciji lani za projekt, v katerem sem si res želel sodelovati. Na avdicijo Hotela Pro Forma sem priletel naravnost po nastopu iz ZDA, na koncu so me izbrali, toda produkcijo so zaradi korone preložili na maj 2021, a na žalost sem tedaj že zaseden z drugimi obveznostmi. Hotel Pro Forma je pomembna produkcijska hiša na Danskem. Petintrideset let so že na sceni, znani so po številnih projektih. Toda včasih se ti ne izide.« Napol v šali napol zares je pripomnil, da avdicije v Sloveniji še ni imel: »Na slovenski neodvisni sceni je preprosto premalo sredstev in priložnosti. Vsi se poznajo med seboj in takoj vedo, kaj in koga potrebujejo. Na tujem trgu so zaradi velikosti avdicije normalna stvar.« Kljub temu to še zdaleč ne pomeni, da bi vihal nos nad slovensko sceno. Kvečjemu nasprotno, s Slovenijo bi se želel povezovati in v njej ustvarjati še več. »Doma največ delujem pod okriljem Zavoda za sodobno umetniško prakso in teorijo 0.1, skupaj z dramaturginjo Saro Živkovič Kranjc in igralcem Klemnom Janežičem.« Poleg Danske največ ustvarja na Švedskem, tam je umetniški trg še bolj razvejen. »Švedska je večja in ima že zato več teatrov in sredstev za kulturo. Več je tudi povpraševanja in ponudbe. Veliki znani ansambli in projekti redno prihajajo na Švedsko, zato je publika bolj ozaveščena. Na Danskem je več malih neodvisnih projektov, a to težko primerjamo s Slovenijo,« je opisoval razlike. »Kljub vrhunskim predstavam v Sloveniji na odru težko vidimo več od dveh ali treh plesalcev, zato je težko narediti presežek. Pogoji so precej slabši, velikokrat ni časa za raziskavo projekta, procesi same produkcije so po večinoma krajši in proračuni manjši kot v tujini.« Zmotno je mišljenje, da umetniki razmišljajo samo o svojem umetniškem delu. Preden vse skupaj pride pred naša čutila, v ozadju deluje birokracija, zato pridejo prav tudi druga znanja. »Ko sem študiral v Roterdamu, smo imeli nekaj predmetov o samoorganizaciji in podobnih stvareh, ampak tega je bilo premalo. Nihče te ne nauči, kako se pripraviti na razpise ali se pogajati, da ne sprejmeš takoj prve ponudbe. Vedeti moraš, koliko si te koreograf in teater res želita, a tudi to, da smo na koncu vsi nadomestljivi. Dobro moraš poznati pogoje in okoliščine. Lahko tudi odstopiš, kar sem že doživel.«
Stalno prebivališče ima v Københavnu, tam so boljši pogoji za delo in življenje. Danska ima možnost dodatnega zavarovanja v primeru nezaposlenosti, ki posamezniku nudi inančno nadomestilo. »Moram potrkati na les, saj imam z delom v tujini veliko srečo. Trenutno imam poln urnik do oktobra 2021, če mi načrtov ne bo prekrižala korona.« Njegove besede potrjujejo dogajanje med pandemijo. »Za projekt, ki nam je odpadel na Danskem, so nam ustrezno plačali, kot da bi hodili na vaje in izvajali predstave. Pri tem je na pomoč seveda priskočila država z različnimi paketi pomoči. In ko že govorim o pomoči kulturnikom v času krize – dansko ministrstvo za kulturo se je pri enem od razpisov združilo z drugimi petimi organi inanciranja in s skupnimi močmi so prek odprtega poziva podprli projekte in njihovo dostopnost gledalcem.« V danskem plesnem gledališču je imel tri leta redno zaposlitev, toda kmalu je spoznal, da mu institucionalno in hiperprodukcijsko delo ne nudita zadoščenja. »Vse je postalo preveč tržno usmerjeno, sčasoma sem se znašel na odru, ko mi je bilo vseeno, kaj uprizarjam. Čutil sem, da ne delam nič dobrega ne zase ne za svet.« Prvi takšen projekt je bil, ko so z Zavodom 0.1 ustvarili predstavo o psihozah. Projekt ni vseboval samo predstave, ampak še spremljevalni program, med drugim pogovor s strokovnjaki, ki so si najprej ogledali predstavo, nato pa debatirali o problematiki psihičnih bolezni. »Koristno je, da sem materialno preskrbljen, ko ustvarjam za dušo in delam predstave, ki pripomorejo k boljši družbi. Najprej o shizofreniji, zdaj pa delamo predstavo, dostopno tudi gluhim in naglušnim.« V njej želi tolmača umestiti na oder enakovredno preostalim nastopajočim, ne da samo stoji ob robu odra. »Interpretka je navedena kot performerka in ima svojo vlogo v predstavi. Tudi mi se učimo znakovnega jezika in že smo izvedli nekaj različic,« je razlagal in začel s prsti in dlanmi kazati, kako se nekatere iztočnice iz predstave tudi vidijo, ne samo slišijo. Predstava ima naslov Za Ludwiga. Ne slučajno, saj letos mineva 250 let od rojstva
Ludwiga van Beethovna. »Na odru smo štirje performerji, znakovna interpreta sta dva, v alternaciji, saj bomo predstavo sprva izvajali v Sloveniji in na Danskem. Znotraj projekta sta v ospredju dve tematiki, prva, kako jo narediti dostopno gluhim in naglušnim, v drugi pa raziskujemo razvoj praznovanja rojstnih dni skozi čas v različnih kulturah.«
Več drame je v zaodrju
»Za projekt, ki je odpadel, so nam ustrezno plačali, kot da bi hodili na vaje in izvajali predstave.«
Kariera plesalca je časovno omejena, enako kot pri vrhunskih športnikih. Skrbeti morajo za svoje telo, kondicijo, moč, eksplozivnost in elastičnost. Resda obstajajo vloge za starejše plesalce, z bolj omejenim gibanjem, toda po štiridesetem letu morajo plesalci začeti tudi s čim drugim, vsaj pri rednem, vsakodnevnem delu. »Puščam si odprta vrata, toda v moji glavi je že precej jasna ideja, da bi z leti postal producent in drugače, a vseeno ostal vpet v uprizoritveno umetnost. Z izkušnjami med plesno kariero spoznavam, kako deluje umetnik in kako se v posamezen projekt vključujejo tudi drugi poklici,« je pogledal v prihodnost. »V zaodrju je včasih celo več drame kot na odru. Vsaj leto ali dve traja, da projekt pride na oder: razpisi, iskanje partnerjev, marketing, mreženje, sestavljanje ekipe ... Včasih se mi ta del zdi celo zanimivejši kot raziskovanje vsebine za predstavo.«