Petra Pogorevc

Rac

47. DEL

Uprizoritve, ki doživijo premiero na Dubrovniških poletnih igrah, že nekaj časa nastajajo tako, da se glavnina vaj opravi v Zagrebu, na prizorišče v Dubrovniku pa ekipa pripotuje šele malo pred premiero. Tudi jaz sem večkrat doživel, da smo imeli na voljo samo deset dni za to, da predstavo postavimo v ambient. Bum, bam, tras in že smo igrali pred občinstvom! Poglavitni razlog za to je seveda denar. Veliko ceneje je držati ekipo v Zagrebu, dokler selitev v ambient ne postane zares nujna. V Dubrovnik smo prihajali praktično samo še postavljat predstave. V tej fazi ni imelo več smisla imeti dopoldanskih vaj. Delali smo v glavnem ponoči, ker je bilo prej na trdnjavi prevroče. Hudič je, ko se Dubrovnik, ki je ves iz kamna, čez dan pregreje, da potem kar puhti od njega. To je nezdrava vročina, zaradi katere tudi zvečer in ponoči ni bilo lahko delati. Vse težje je tudi postajalo zajeziti hrup, ki se je razlegal iz mesta. Tega je bilo iz leta v leto več. Zaradi turistov zdaj Dubrovnik naravnost bobni in to gre še vedno na slabše.

Zmatran ko pes sem prihajal z vaj šele proti jutru in potem spal približno do enajstih. Kadar mi je uspelo. Ko se je začel množični turizem, namreč Dubrovnika niso preplavili samo ljudje, ampak tudi njihove smeti. Zjutraj naenkrat nisi več slišal samo čistilcev, ki so z vodo polivali Stradun, ampak tudi vse več smetarjev, ki so polnili kamione z odpadki in zraven tako glasno ropotali, da bi jih najraje poslal v pizdo materino. Zdaj so kante za smeti plastične, včasih pa so bile kovinske in to je tako odmevalo po dubrovniškem kamnu, da se tega ne da povedati.

Dubrovnik imam silno rad, doživljam ga skoraj kot živo osebo. Zaradi tega čutim hud odpor do turistov, ki jim je uspelo v marsičem izmaličiti njegovo nekdanjo podobo. Razumem, da se morajo ljudje odklopiti od vsakdanjosti. Ampak zdaj večina ne zna reči drugega, kot da so nekam šli in se tam pofotkali. Ko jih vprašaš, kje so bili in kaj so doživeli, takoj sežejo po telefonih. Nič ne znajo povedati o krajih, ki so jih obiskali, o njihovih ljudeh, kulturi in zgodovini. Samo hvalijo se s tem, da so nekje bili, in ti kažejo fotograije. Če sploh fotkajo kaj razen sebe, ker zdaj ga v glavnem vsi samo serjejo s seliji. Turizem je veja gospodarstva, ki je do skrajnosti napumpana z neoliberalizmom. Potujte, fotkajte, žrite, pijte, zapravljajte!Mi smo hodili v Dubrovnik brez prebite pare v žepu, ampak smo mesto spoznali, ga začutili in se z njim spojili. Za denar nam je bilo vseeno, rabili smo ga samo za hrano in pijačo. Da bi kupovali suvenirje, nam še na misel ni padlo, smo se pa vračali domov polni novih doživetij.

Enkrat samkrat smo se kot študentje znašli v situaciji, ko bi lahko v Dubrovniku imeli denar tudi za nepotreben luksuz. Sredi Straduna smo namreč našli denarnico. Svinjsko debela je bila, še zdaj jo vidim. Nekdo od nas jo je brcnil in se ni premaknila. Kačičnik je vztrajal, da je ne moremo pustiti tam, ker jo je nekdo izgubil. Predlagal je, da jo odnesemo na milico. Od nekdaj je bil vesten in odgovoren. Vedno je bil urejen kot iz škatlice, pa nikoli ni pil, kadil ali preklinjal. Mi smo se ga znali kot študentje kar precej natankati, on pa v tem ni sodeloval.»Pa kako morete? Navadni packi ste,« nas je ošteval v izborni slovenščini.

Ni rekel svinje, ampak packi, ker se je res lepo izražal. No, takrat je pobral tisto denarnico s tal, pogledal vanjo in obstal. Najprej nam sploh ni hotel pokazati, koliko denarja je notri. Šli smo do milice na Pilah, blizu nekdanje avtobusne postaje. Šele tam jo je odprl. Notri so bili sami tisočaki, in to v devizah. Marke, funti, dolarji! Resnično ogromno denarja! Samo denar je bil; nobenih dokumentov, fotograij ali česa drugega.

Maijska posla, to je bilo očitno. Nihče razen njega ni bil več za to, da denarnico predamo miličnikom. Eni so predlagali, da jo odnesemo nazaj na Stradun in pustimo, kjer smo jo našli, drugi, tudi jaz, pa smo navijali za to, da si denar razdelimo. Ampak Kačičnik je vztrajal in se zajebal. Z denarnico se je odpravil na milico, kjer so ga zadržali in mu rekli, da bo spet prost takrat, ko se bo javil njen lastnik. Kmalu je bilo mesto polepljeno s plakati s pozivom, naj se na milici zglasi oseba, ki je na Stradunu

izgubila večjo vsoto denarja. Ko se po tednu dni ni javil nihče, so dojeli, da pošteni najditelj ni lopov, ampak butelj, in ga izpustili.