Na vseh štirih

Zgodovino Bele hiše bi lahko pisali tudi takole: Skip, Caruso, Bruce, Laddie Boy, Rob Roy, King Tut, Fala, Eller, Heidi, Gaullie, Edgar, Pasha, Liberty, Lewis Brown, Lucky, Millie, Buddy, Barney, Bo in potem nenadoma … nič.

Vse to so imena psov, ki so jih v Beli hiši imeli predsedniki od začetka 20. stoletja do Donalda Trumpa – ta je ob neki priložnosti odkrito izjavil, »jaz tega ne maram«. Prvi predsednik v stodvajsetih letih, ki ne mara psov?! Enkrat edinkrat, ko je Trump lepo govoril o nekem psu, je bilo lani, ko je na twiterju pohvalil belgijskega ovčarja Conana, ki je bil ranjen v akciji lova na vodjo Islamske države Abuja Bakra al Bagdadija. »Ameriški junak!« je predsednik pohvalil psa in objavil fotomontažo, na kateri mu osebno okoli vratu obeša odlikovanje …, ampak ne, to se potem ni zgodilo. Trump je celo prvi predsednik ZDA v stopetdesetih letih, ki nima nobenega hišnega ljubljenčka! Andrew Johnson je vsaj posvojil belo miš, ki jo je leta 1865, ko se je vselil v Belo hišo, našel v svoji spalnici. Benjamin Harrison je imel poleg koze in dveh oposumov še par aligatorjev, William McKinley, ki je bil pred Trumpom zadnji, ki v družini ni imel psa, pa je oboževal papigo po imenu Washington Post, dve angora mački in več petelinov. Trump v Belo hišo ni spustil nobene živali.

Številni ameriški aktivisti so spraševali, kakšen je človek, ki se nikoli ne spusti na vse štiri, da bi svojemu najboljšemu prijatelju dopustil, da mu poliže uho, in na ta način odžene del stresa, ki se mu v predsedniških poslih gotovo nakopiči do meje znosnega? Imeti psa je v ameriški politični kulturi najboljši dokaz, da je na čelu države dober človek, razumen mož, s katerim bi v lokalu z veseljem popili pivo.

Predsednik Amerike mora vsekakor imeti psa. Joe Biden ima dva ovčarja – Champa in Majorja. Je treba še kaj reči? Kako sploh zaupati človeku, ki ga ni posvojil noben štirinožec?