Poleg množice kolesarjev potrebujemo še kakšnega motorista

Umetniki in politiki bi se bolje razumeli med krizo, kakršna je sedanja, če bi slednji uvideli, da bi bila politična zgodovina enaka, tudi če nobena pesem ne bi bila napisana, nobena slika naslikana, nobena skladba skomponirana«. Ob sedanjih napetostih zveni tale misel zelo aktualno, čeprav jo je pesnik W. H. Auden zapisal pred skoraj sto leti. Seveda bi se malokdo s takšno trditvijo strinjal, tudi Auden se ni, ne nazadnje v tem primeru ne bi napisal štiristo pesmi ter prav toliko esejev in kritik, ta resignirana pripomba je nastala ob spoznanju, da vsi njegovi zapisi v 30. letih prejšnjega stoletja »niso rešili niti enega Juda«.

Ne samo posredno, tudi neposredno je imela kultura seveda vedno zelo velik vpliv na ustvarjanje družbenega, socialnega in seveda tudi političnega življenja. Umetnost je vedno eden pomembnejših načinov spopadanja s kolektivnimi in osebnimi travmami iz preteklosti, s tem pa se razpirajo tudi drugačne perspektive za sedanjost in prihodnost. Načini za doseganje ciljev so zelo različni in tu nastajajo zapleti, tudi s politiko. Seveda je takšno stanje latentnega in stvarnega nezaupanja, ki neredko eskalira do odkrite sovražnosti, obema imanentno, kar pa je poseben paradoks, ker je umetnost že po svoji temeljni strukturi tudi in predvsem politična.

Sedanji umetniški aktivizem oziroma artivizem pogosto povsem po nepotrebnem sprovocira kakšnega politika, sicer pa so, roko na srce, avtorji provokacije tega pravzaprav zelo veseli – kakšen smisel bi imela provokacija, če je nihče ni bi opazil? Seveda vsi ne uporabljajo takšnih principov, pravzaprav prevladujejo veliko bolj sofisticirani in domiselni, vendar v javnosti v sedanji dominaciji udarnih novic odmevajo zgolj najbolj sočni eksperimenti. Zadnji tak pri nas je bila nedvomno ekshibicija ruskega radikalnega performerja Pjotra Davidčenka, ki je pred slovenskim parlamentom v protest proti farmacevtskim multinacionalkam pojedel živega netopirja. Začuda je bilo tu odzivov zelo malo, celo organizatorji dogodka so bili v zadregi in umolknili, saj je šlo za povsem deplasirano degutantno akcijo. Če nič drugega, bi se morala vsakomur zasmiliti uboga živalica, pa čeprav navidez ne sodi med posebno simpatična bitja.

Kakorkoli že, umetniške strategije so lahko tudi manifestativno udarne, nedvomno pa so bolj domišljene in učinkovitejše, še posebno dolgoročno. Ali pa projekti umetnikov, ki na prvi pogled nimajo nič opraviti s kulturo in umetnostjo, kot, recimo, britanska dokumentarna serija Z Graysonom Perryjem po ZDA, ki jo predvajajo na naši nacionalni televiziji. Perry je nedvomno zelo posrečena figura na sodobni umetniški sceni, pa najsi gre za njegovo anahronistično opravo, ki spominja na slog 60. let preteklega stoletja, njegove bizarne lončarske izdelke, neortodoksna stališča ali njegovo strast do ženskih oblek in paradiranja naokoli kot Claire, njegov alter ego.

Njegovo popotovanje, intervjuji in komentarji pravzaprav niso nič posebnega in so pogosto podobni povsem neobveznemu pohajkovanju, vendar so kot svež veter v sedanji izrazito črno-beli prezentaciji sveta. V nasprotju z večino zgodb in analiz glede rasnega vprašanja v ZDA, stanju demokracije in splošnega ustroja družbe Perry zagotavlja neobremenjen, celo lahkoten, pa vendarle zelo poveden vpogled v ameriško stvarnost. Ki ne temelji samo na rasnih in razrednih nasprotjih, zadeve so precej kompleksnejše in se nikakor ne skladajo z današnjimi popreproščenimi formulami, poleg tega se Perry v svoji sproščeni, empatični, navidez celo naivni drži, dosledno izogiba kakršnikoli vsiljivi tendencioznosti.

Svet je pač veliko bolj zapleten, kot bi nam danes radi dopovedali različni apologeti, prav tako ni preprostih receptov za rešitev problemov. In to velja tudi za Slovenijo. V tem smislu lahko pogledamo tudi zdaj že standardne ljubljanske proteste ob petkih, ki jim prav tako dajejo ton takšni in drugačni kulturniki in estradniki. Po eni strani lahko predstavljajo pozitiven premik pri animiranju do zdaj pregovorno anemične javnosti, po drugi strani pa s svojo apriorno agendo, kjer je ob vseh visokodonečih parolah o demokraciji, ekologiji, pravicah delavcev, marginalnih skupin in migrantov, prevladuje zgolj en cilj, in to je zamenjava vlade.

Tudi v redu, kot rečeno, je pri nas zelo težko spraviti ljudi na ulico, vendar bi si pri tem želeli kontinuirane protestne akcije, tudi če pride do zamenjave oblastne garniture. Protestniki so postavili zelo visoke standarde delovanja politike, zato povsem upravičeno pričakujemo, da jih bodo zahtevali od vseh. Če se bodo protesti ob morebitni zamenjavi vlade takoj končali, bo to zgolj potrditev, da gre za povsem prozorno politikantstvo, ki s kulturo nima nič opraviti. Cesar A. Cruz, aktivist in dekan ene od fakultet na harvardski univerzi, je zapisal: »Good art should disturb the comfortable and comfort the disturbed.« To bi v prostem prevodu pomenilo, da bi morala dobra umetnost zmesti ležerne in potolažiti tiste v stiski. Danes se vse pogosteje zdi, da umetnost še bolj zmede zmedene in še bolj uspava uspavane, kar pravzaprav velja tudi za petkove proteste. Poleg kolesarjev bi tako potrebovali še kakšno slovensko različico Graysona Perryja na motorju, ki bi nam predstavil celovitejšo družbeno sliko in bi se svoje naloge lotil brez vnaprejšnjih sodb in stereotipov, zato pa z vsaj kančkom benevolentnosti. Apokaliptične napovedi in pretiravanja so postali že zelo duhamorni in dolgočasni.

Če se bodo protesti ob morebitni zamenjavi vlade takoj končali, bo to zgolj potrditev, da gre za povsem prozorno politikantstvo, ki s kulturo nima nič opraviti.