Recenzijski izvod
eliki imeni slovenske mladinske književnosti in književne ilustracije, Slavko Pregl in Marjan Manček sta v preteklosti velikokrat združila moči, tako pri bolj obsežnih kot krajših besedilih, tako v barvni kot črno-beli izvedbi (Odprava Zelenega zmaja, Priročnik za klatenje, Bojni zapiski mestnega mulca, Velika pustolovščina, Geniji v kratkih hlačah ...), a tokrat sta pravzaprav prvikrat skupaj ustvarila »zaresno« slikanico. Naj nemudoma pojasnim morda nekoliko nerodno izbran izraz, preden se bo dvignila kakšna obrv – čisto tehnično gledano je slikanica tudi njuna knjiga Če bi in če ne bi (1993), morda tudi Papiga že spet v šoli (2001), njena razširjena različica, čeprav je v njej besedila že (precej) več kot ilustracij, a v njiju gre za nabor ilustriranih nepovezanih mini besednih igrarij in domislic, v knjigi O fantu, ki je lepo pozdravljal pa prvič za sklenjeno zgodbo. Beseda prvič je mišljena v
Vkontekstu sodelovanja Slavka Pregla in Marjana Mančka, eden in drugi sta v drugih navezah seveda ustvarila vrsto imenitnih slikanic.
Sam naslov bržkone zadiši po bontonu. in ker je lepo pozdravljanje obvezni del lepega vedenja, nas nehote spomni na neko drugo Preglovo delo, ki ga moramo dejansko poiskati na policah s poučnimi knjigami – na Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju (1993). Ta je od prve strani, pravzaprav kar od prvega stavka naprej spisan v sila hudomušni maniri, spremljajo pa ga duhovite črno-bele ilustracije nikogar drugega kot Marjana Mančka. Nekaj duhovitosti je kajpada tudi v slikanici O fantu, ki je lepo pozdravljal, sploh v zaključku, a v ospredju ni en velik hec (ki pa je včasih tudi zares), kot v Počesanih muhah, pač pa jasna, linearna zgodba, ki pripoveduje o tem, kako je neki deček prišel na idejo, da bi lepo pozdravljal. in kaj se je potem zgodilo … Brez skrbi, seveda brez kančka moraliziranja ali žugajočega pedagoškega kazalca! Če zelo poenostavim, gre za nadvse učinkovit prikaz prej in potem, ki je sam po sebi najbolj zgovoren in ničesar ne razlaga, pač pa kratko malo pokaže (prikaže), zakaj je fino lepo pozdravljati. Deček Taras preživlja počitnice v obmorskem kraju pri dedku; če poznate pisatelja, vam je že jasno, da med njima vlada toplo, prijetno vzdušje, ki vključuje skupne zajtrke in sprehode. Ko se nekega jutra Taras sam odpravi na potep, opazi, da so vsi najzgodnejši prebivalci, ki jih srečuje (cestni pometač, poštar, gospa, ki se vrača z zgodnjih nakupov, branjevka in dimnikar), tako zaposleni sami s sabo oziroma svojimi opravili, da okolice niti ne zaznavajo. Taras se iznajdljivo domisli, da se bo morda kaj spremenilo, če bi neznancem na ulici namenil prijazen pozdrav – in hopla, prav ima! Izkaže se, da »Dobro jutro!« prav zares lahko napravi jutro dobro ali vsaj boljše. Enako velja za »Dober dan!« ... same čudežne besede. Tega se zavejo tudi naslovniki oziroma prejemniki pozdrava in ga po dečkovem vzoru predajajo naprej. »Dober dan«, ki lahko napravi dan res dober, pa včasih, sploh če je čudežu priča dedek, pripelje celo do dobrega sladoleda! Konec dober, vse dobro.
Besedilo knjige O fantu, ki je lepo pozdravljal torej jasno, skozi simpatično zgodbo, podano kot niz srečanj dečka in prebivalcev kraja, sporoča, da navada lepega pozdravljanja nikakor ni nekaj preživetega, ampak nujno potrebna za obstoj prijazne, spoštljive, vključujoče družbe. Hkrati pokaže, kako malo je treba, da se nekomu razjasni pogled ali prikrade nasmeh na obraz
Deček Taras preživlja počitnice v obmorskem kraju pri dedku; če poznate pisatelja, vam je že jasno, da med njima vlada toplo, prijetno vzdušje, ki vključuje skupne zajtrke in sprehode.
in kako lahko lepi zgledi vlečejo. Slavko Pregl to seveda naredi brez vsakršne patetike, ki se je morda prikradla v prejšnji stavek. Ilustracije Marjana Mančka, ravno prav realistične in ravno prav otroško zaobljene, zvečine vestno spremljajo besedilo, nam približajo dogajalni prostor, ki je z besedami sicer omenjen le kot kraj »ob morju« (panoramski pogled z okna, detajl ulice ...), najdejo pa tudi prostor za ilustratorjeve dodatke (tablica z uličnim naslovom, Tarasova majica) in igro s perspektivo. Po oblikovni plati zelo izčiščena slikanica (veliko beline) je kot nalašč za prve samostojne bralne korake, saj so v njej našle mesto velike tiskane črke. Te bodo v kombinaciji z jasno, zanimivo zgodbo, simpatično navezo dedka in vnuka in ravno pravšnjo dolžino besedila, ki ga na obvladljive delčke bogato členijo ilustracije, gotovo marsikoga spodbudile k spopadu z izzivom samostojnega branja; če bo mladi bralec v svoj besednjak dodal »dobro jutro!«, »dober dan!« in kar je podobnih dobrih besed ter jih okoliščinam primerno, raje bolj kot manj radodarno tudi uporabljal, bo junak Tarasovega kova. In kako je s sladoledom? V kombinaciji z besedo »prosim« ga je vsekakor lažje napovedati kakor v njeni odsotnosti ...