Pisateljske utopije in distopije
Literarni muzej na Dunaju Vprašanja negotove prihodnosti so danes še posebej aktualna
»V začetku lanskega leta, ko smo začeli pripravljati to razstavo, nismo niti slutili, kako pomembna bo ta tema letos,« nam je pred odprtjem razstave Utopije in apokalipse: iznajdba prihodnosti v književnosti, ki bo v dunajskem Literarnem muzeju na ogled do 25. aprila, dejal Bernhard Fetz, direktor Literarnega arhiva in Literarnega muzeja Avstrijske narodne knjižnice. »Brez literature ne bi bilo niti utopije niti Netflixa,« poudarja Fetz. Veliki upi in strahovi so večne literarne teme. Pisatelji so jih pogosto projicirali v prihodnost, ponavadi kot odraz sedanjosti. »Literatura o prihodnosti« je zelo aktualna prav zdaj, ko ves svet ogroža pandemija nalezljive bolezni, pravita kustosinji razstave Katharina Manojlovic in Kerstin Putz. Očitno kot civilizacija še vedno ne moremo načrtovati in nadzorovati dogodkov na Zemlji, zato ni težko domnevati, da bo v prihodnjih letih veliko literarnih vizij prihodnosti globaliziranega sveta, ki mu grozijo krize. Epidemije, podnebne spremembe, jedrsko orožje, digitalizacija, onesnaževanje okolja, razvoj umetne inteligence so za človeštvo veliki izzivi.
Apokalipsa starejša od utopije
Osrednja ideja razstave je, da so utopije in apokalipse medsebojno povezane. Iščejo nekaj novega: utopije na papirju oblikujejo nove, vizionarske družbe, apokalipse pa nas prestrašijo s prerokbami o propadu civilizacije in celotnega planeta. Apokalipsa je v knjigah starejši izraz od utopije. Janezovo razodetje ali Apokalipsa je zadnja knjiga Nove zaveze. Starogrška beseda apokálypsis pomeni odstiranje, razkrivanje nečesa skrivnega. Avstrijska narodna knjižnica ima bogato zbirko rokopisov in starih tiskanih knjig, zato nas na razstavi ne preseneti vitrina z Lutrovo Biblijo, prvo tiskano izdajo prvega popolnega prevoda Svetega pisma v nemščino (Stara in Nova zaveza z apokrifi). Natisnil jo je Hans Lufft v Wittenbergu leta 1534. Knjiga s 117 lesorezi je takoj postala prodajna uspešnica, čeprav je bila draga. V prvih dvanajstih letih, do Lutrove smrti, so jo natisnili v impresivnih 200.000 izvodih.
Satira ali iskrena želja Thomasa Mora
Prva polovica 16. stoletja je bila obdobje tiskarskega razcveta. To je bil tudi čas, ko je postalo jasno, da Amerika kot na novo odkriti svet ponuja Evropi številne priložnosti.
V tem obdobju je živel pisatelj in politik sir Thomas More, avtor besede utopija. Prvič se je pojavila v dolgem naslovu njegove knjige De optimo reip(ublicae) statu deque nova insula Utopia ... (O najboljšem državnem sistemu in novem otoku Utopia ...). More je v naslovu med drugim dopisal, da je »ta res zlata knjižica hkrati zabavna in koristna«.
Utopijo opisuje kot brezhibno, namišljeno, kompleksno in samozadostno ljudsko skupnost na otoku, katerega prebivalci imajo skupen način življenja in kulturo. Besedo je skoval iz grške ou-topos, ne-mesto, torej nikjer. V navdih mu je očitno bil eu-topos, dobro mesto. Britanski strokovnjaki in drugi preučevalci te knjige niti skoraj pol tisočletja od njene objave niso prepričani, ali gre za avtorjev poskus zamisli o boljši družbi ali za satiro, ki mu je rabila kot osnova za razprave o kaotični evropski politiki.
More je napisal Utopijo leta 1515. Leto zatem jo je objavil slavni humanist Erazem Rotterdamski. Natisnjena je bila leta 1516 v brabantskem mestu Leuven v današnji Belgiji. Dve leti kasneje so jo, z dopolniloma, ki ju je napisal More, natisnili v Baslu. Primerek te izdaje je eksponat na dunajski razstavi.
Na tej si lahko ogledamo še en bibliografski dragulj, Dekameron, natisnjen v Benetkah leta 1522. Knjigo, ki velja za prvo pomembno delo sodobne (evropske) proze, je Boccaccio napisal med letoma 1349 in 1353, v času, ko je po Evropi divjala kuga. Deset mladih ljudi, sedem žensk in trije moški, se umakne pred epidemijo na posestvo blizu Firenc, kjer si nato pripovedujejo izmišljene zgodbe o ljudeh in njihovih značilnostih. Knjigo, razstavljeno v dunajskem Literarnem muzeju, je natisnil slavni beneški tiskar Aldus Manutius, revolucionarni tipograf, ki je med drugim v tisk uvedel ležeči slog. Njegove izdaje sodijo med najlepše iz tistega časa, so zelo iskane in drage. Omenjeni eksponat ne bo na ogled do konca razstave, zaradi občutljivosti na svetlobo ga bodo v drugi polovici novembra vrnili v trezor Avstrijske narodne knjižnice.
Razstavljeno je še eno izjemno delo evropskega knjigotiska. Iz trezorja narodne knjižnice v muzej niso prinesli izvirnika, ampak odličen faksimile inkunabule, ene od približno 30.000 naslovov knjig zgodnjega tiska, natisnjenih v prvi polovici stoletja po Gutenbergovem izumu, do konca leta 1500. To je Le Trésor de la cité des dames (Knjiga o mestu dam), izjemno delo utopične literature avtorice Christine de Pisan, francoske dvorne pisateljice italijanskega rodu. Knjigo je napisala okoli leta 1405, razstavljena pa je izdaja, ki jo je v Parizu natisnil Antoine Vérard leta 1497.
V eni od razstavnih vitrin sta druga ob drugi dve dobro znani knjigi britanskih avtorjev: Daniel Defoe je zaslovel s knjigo o Robinsonu Crusoeju, Gulliverjeva potovanja so mojstrovina njegovega sodobnika Jonathana Swifta. Razstavljeni sta nemška izdaja knjige Življenje in čudovite zgodbe Robinsona Crusoeja (Frankfurt in Leipzig, 1720) in peta, popravljena angleška izdaja Swiftove knjige Gulliverjeva potovanja v različne daljne dežele sveta (London, Charles Bathurst, 1747).
Robot in veliki brat, otroka 20. stoletja
Razstava nas spomni še na negativne utopije v literaturi 20. stoletja, na primer na Čapkovo groteskno temno vizijo Vojna z močeradi (v slovenščino prevedena tudi kot Vojna s salamandri). Karel Čapek si je prihodnost predstavljal še v nekaterih drugih delih, v znanstvenofantastični, utopični kolektivni gledališki igri R. U. R. (Rossumovi univerzalni roboti) je denimo prvič uporabil besedo robot. Znan primer temne prihodnosti sveta je tudi roman 1984 angleškega pisatelja Georgea Orwella. Nekateri vidiki prihodnosti, opisani v tej knjigi, so danes resničnost, na primer vseprisotnost kamer, zaslonov in drugih naprav, ki izničujejo človekovo zasebnost. Veliki brat nas opazuje.