Režijski prvenec Vigga Mortensena
Kinodvor Retrospektiva dansko-ameriškega igralca, glasbenika in slikarja
V ljubljanskem Kinodvoru je bila v četrtek, 8. oktobra, premiera drame Padati (Falling), režijskega prvenca Vigga Mortensena. Ta je v filmu igral eno od glavnih vlog, Johna, ki vzame na stanovanje ostarelega in nekoliko dementnega očeta Willisa (legendarni in neponovljivi Lance Henriksen).
Nabor retrospektivnih projekcij nazorno kaže na neki tematski, a ne kronološki prelom v Mortensenovem ustvarjanju. Ko smo na to pozorni, spoznamo, da med izbranimi filmi manjka samo eden, Nevarna metoda.
Pripoved o sinu in očetu, predstavnikih različnih generacij ter nosilcih razhajajočih se življenjskih nazorov in bivanjskih kontekstov, je Mortensen začel pisati leta 2015. Takrat se je namreč na materinem pogrebu, prek lastnih spominov ter spominov njenih znancev, srečal z različnimi pogledi na njeno življenjsko zgodbo. Film je na sporedu tudi v Kolosejevih in Cineplexxovih dvoranah.
Tukaj bomo nekoliko podrobneje spregovorili o retrospektivi nekaterih Mortensenovih filmskih nastopov z naslovom Fokus: Viggo Mortensen, ki je v Kinodvoru sledila omenjeni premieri. 11., 13., 19., 25. in 30. oktobra ter 8. novembra so in bodo v tem vrstnem redu predvajali filme Cesta, Zelena knjiga, Kapitan Fantastični, Daleč od ljudi, Smrtne obljube in Senca preteklosti. Zadnja dva, oba je režiral David Cronenberg, celo s 35-milimetrskega filmskega traku. Nabor retrospektivnih projekcij nazorno kaže na neki tematski, a ne kronološki prelom v Mortensenovem ustvarjanju. Ko smo na to pozorni, spoznamo, da med izbranimi filmi manjka samo eden. Nevarna metoda, s katerim se je sklenilo sodelovanje Mortensena s Cronenbergom.
Za kakšen tematski prelom gre? Na osnovni ravni so prvi štirje filmi iz retrospektive filmi ceste oziroma potovanja. Mortensen v njih igra like, ki morajo premagati najprej geografsko, zatem pa še duševno razdaljo. Po prečkanju prostora so osebnostno spremenjeni, nekateri bolj, drugi manj usodno. Druga značilnost likov, ki jih Mortensen upodobi v teh pripovedih, je, da so kljub slabostim in trpljenju dejansko oni sami oziroma zvesti sami sebi. Vsak je protagonist, ki sledi svojevrstnemu etosu. Ta se sicer spreminja, praviloma zaradi razmer, ki jih njegov imetnik ne obvladuje. Vendar je avtentičen, reflektiran rezultat procesa preobrazbe ter se ves čas ujema s protagonistovim delovanjem.
Mortensen kot varuh
Preden razložimo, kako se zadnja dva filma v tem pogledu razlikujeta od prvih štirih, opozorimo na nekaj, kar je skupno vsem šestim in bi bilo skupno vsem sedmim, če bi retrospektiva vsebovala tudi Nevarno metodo. V vseh Mortensen igra skrbnike oziroma varuhe. Bodisi so protagonisti etično dosledni delovalci bodisi kaj drugega, v pričujočih pripovedih vsi nad kom bedijo, ga varujejo oziroma stražijo. Trije kot skrbni očetje, eden kot šofer oziroma telesni stražar temnopoltega pianista v rasističnih predelih ZDA, eden kot jetnikov spremljevalec in eden kot policist pod krinko, ki igra brata, očeta in latentnega ljubimca sina mafijskega šefa ter skrbi, da mafijska združba ne bi pokončala nič krive civilistke in njenih sorodnikov.
Slednji lik in eden od skrbnih očetov sta protagonista Smrtnih obljub in Sence preteklosti. Nikolaj in Tom se od drugih Mortensenovih likov iz omenjenih filmov razlikujeta po tem, da ne delujeta po svoji vesti, prepuščena sta toku dogodkov in odkrivanju samega sebe. Sta zanikovalca svoje vesti, prepuščena toku dogodkov in prikrivanju samega sebe. Nikolaj je poštenjak, ki mora po sili razmer prepričljivo igrati sprevrženca, a se mu to le delno posreči. Tom je tako rekoč genski nasilnež, ki mora po sili razmer prepričljivo igrati nežnega družinskega človeka, a se mu pretvarjanje, ko se razmere spremenijo, posreči še slabše kakor Nikolaju.
Vse identitete, med katerimi prehajata lika, so po izdelanosti tako izenačene, da filma – navsezadnje ju je režiral Cronenberg – postavita pod vprašaj pojem pristnosti, sámo misel »biti jaz sam«. Če se z vsem bitjem izročim nekemu delovanju, neki vlogi ali videzu, kaj ostane od »mene samega« razen golega dopovedovanja, da nisem ta vloga, ta videz? In obratno, koliko se sploh lahko zanesem na svojo zmožnost delovati, igrati vlogo ali skrbeti za videz – menda nismo tako zarobljeni, da bi vse to podcenjevali –, če to zmožnost spodkopava vest, podvržena utvaram o »meni samem«, se pravi o avtentičnosti in etiki?
Podobno napetost vsebuje lik Freuda, ki ga je Mortensen igral v Nevarni metodi. Jungu terapiranec Otto Gross namigne, da je Freud vsej civilizaciji naprtil tlačenje spolnosti samo zato, ker sam čisto nič ne seksa. In če je Freud napravil univerzalno vrlino iz lastne zavrtosti, je Jung, vsaj Cronenbergov Jung, v naukih o osvoboditvah in človeškem potencialu univerzaliziral lastno kurbánje. Freud je hotel usposobiti ljudi za delovanje, vloge in videze. Jung je hotel, da so oni sami. A ne eden ne drug nista delovala »metodično«. Tako sta teoretizirala, ker prvi ni bil zmožen drugega, drugi pa ne prvega.
V filmih, ki so v Kinodvoru na sporedu med 11. in 25. oktobrom, je Viggo Mortensen odigral zase značilnejše vloge stanovitnih, težko upogljivih zasebnežev (takšna je bila tudi njegova prebojna upodobitev Aragorna v trilogiji Gospodar prstanov). V ostalih dveh je odigral lika, ki sta zasebna, a ju, v skladu z ustvarjalno agendo režiserja, opredeljujeta prav upogljivost in nestanovitnost.