Nakupovanje kot odvisnost

Vsak povečan stres lahko vodi v različne oblike zasvojenosti, opozarja zdravnica in psihoterapevtka Sanja Rozman. V začetku gre za lajšanje trenutkov, notranje sanje, ljudje se pretvarjajo, da lahko odnehajo kadar koli, dokler niso prezadolženi. »To, kar se dogaja zdaj, se bo poznalo z zamikom nekaj let.« Rozmanova posebej poudarja, da je namen vseh odvisnosti isti: doseganje omamnega stanja, lajšanje psihičnih bolečin, regulacija čustev. Po njenem je bil rdeči alarm že spomladi, ko so ljudje kopičili zaloge, denimo, toaletnega papirja.

Svetuje, da za svoja življenja skrbimo na najvišji ravni; tako za svoje telo, psiho, odnose, da se ne zapremo med štiri stene, da komuniciramo, tudi če samo prek tehnologij. To je za preventivo dovolj, za terapijo pa ne. Za terapijo je potrebna strokovna pomoč. In kdaj naj se človek ustavi? Kdaj ve, da nakupovanje ni samo nakupovanje? »Zasvojenost pomeni, da gre za škodljivo vedenje, ki ga ni mogoče ustaviti samo z voljo. Nakupovanje je škodljivo, kadar gremo iz okvirov tega, kar potrebujemo in kar si lahko privoščimo, in se začnemo preveč zadolževati.« Toda kadar gre za postopno stopnjevanje škodljivega vedenja v zasvojenost, je zraven toliko izmikanja, zanikanja in laganja samemu sebi, da vsi drugi prej sprevidijo kot pa zasvojeni sam. Zato Rozmanova poziva svojce k intervenciji.