Petra Pogorevc

Rac

48. DEL

Ej, kje ste zdaj, Ibrica Jusić, Dubrovački trubaduri, nepozabna Tereza Kesovija?

Kje ste, klape, ki ste pivale ispo’ volta šoto voće?

Še zdaj mi zvenijo v ušesih vaši mladi glasovi, ki pojejo o morju, soncu in ljubezni!

Fakirsko po ostrini britve

V začetku leta 1963 sem se poročil z Zalko Hace. Na najini poročni fotografiji se lepo vidi, kakšen naiven otrok sem bil takrat. Ko sva se poročila, je bila ona tri mesece noseča.

Matevž se je rodil 28. julija 1963. Čeprav sem dobil sina tako mlad, ni bil prvi otrok v naslednji generaciji naše družine. Leto pred tem se je namreč Vasko poročil z

Majdo Tanasič in dobil hčerko Sabino. Vasko je edini od bratov Polič, ki se je v življenju poročil samo enkrat. Z Majdo sta kasneje dobila še sina Marka in kmalu bosta praznovala biserno poroko. Cvero se je poročil dvakrat, jaz pa trikrat.

Zalko sem spoznal na košarkarskem igrišču v Tivoliju. Takrat je stalo tam, kjer je zdaj mini golf, šele kasneje so ga prestavili višje, ob pot proti Rožniku. Bila je sijajna košarkarica, igrala je za žensko ekipo Akademskega študentskega kluba Olimpija. Mlado generacijo je treniral Boris Kristančič, legenda slovenske in jugoslovanske košarke. Jaz sem imel košarko od nekdaj rad in mislim, da sem jo tudi kar dobro igral. Skratka, tam okrog sem se najprej motal zaradi košarke, nato pa še zaradi Zalke. Bila je dve leti mlajša od mene. Imela je kratke svetle lase in športno postavo. Končala je srednjo stomatološko šolo in nameravala študirati medicino. Takoj sva si bila všeč.

Bum, bam tras!

Zelo hitro je zanosila.

Bum, bam, tras ... ženička in možiček za vedno!?

Ko se je rodil Matevž, smo vsi trije najprej živeli pri moji mami in ćaletu na Vošnjakovi. Jaz sem študiral, takrat sem obiskoval prvi semester tretjega letnika Akademije, ona pa je bila prvo leto doma, na porodniškem dopustu, z dojenčkom.

Poimenovala sva ga po njenem očetu, mojem prvem tastu. Matevž Hace je bil legendarni komisar 14. divizije, prostovoljni gasilec in ugleden družbenopolitični delavec. Tako kot moj ćale je pisal knjige. Živel je na Notranjskem, v Podcerkvi.

Vse skupaj bi se mogoče izšlo, če ne bi jaz že nekaj časa živel dvojnega življenja.

Na tisto obdobje nisem niti najmanj ponosen, zato ne bom veliko govoril o njem. Zašel sem pač v slabo družbo in pristal na drugi strani zakona. To se je vleklo dobri dve leti, od osmega razreda gimnazije do sredine tretjega letnika Akademije.

Nekakšno skrivno življenje je bilo to. Zanj niso vedeli ne Zalka, ne brata, ne starši, ne prijatelji. Hodil sem po ostrini britve. Fakirsko, bi lahko rekel, saj sem se vsega zavedal. Vedel sem, da se lahko zgodi marsikaj, hkrati pa sem se slepil, da ni tako hudo in da bo vse v redu. Bil sem mlad in objesten, pa zdelo se mi je, da je fino imeti malo več cvenka. Nisem imel pojma, da mi sledijo kriminalisti.

Po dveh letih so me prvič poklicali na »informativni« pogovor. Kar dosti so vedeli, ampak sem se vseeno delal neumnega. Opozorili so me, da se lahko vse skupaj zelo slabo konča, in mi svetovali, naj svoje prestopke raje priznam prej kot kasneje.

Sredi tretjega letnika Akademije je prišlo vabilo na zadnji »informativni« pogovor.

Nisem zakapiral, da so me puščali na svobodi z namenom, da bi ujeli ta velike ribe. Spomnim se, da sem šel tja v plašču, kakršnega danes ne bi oblekel, pa če bi mi kdo plačal za to. Dal sem si ga narediti po balonarju, ki sem ga v nekem filmu videl na Alainu Delonu. Golobje sive barve je bil, pa tako zelo vpadljiv, da so se ljudje na ulici obračali za mano. Tudi klobuk sem nosil, kar se mi danes zdi popolnoma butasto. Bil sem bebava kreatura lastnega kretenizma! Po tistem zadnjem »informativnem« pogovoru sem se svoji slabi družbi sprva nekaj časa izogibal. Rekel sem jim, naj mi dajo mir, ker imam težave. Študirati moram, otroka bom dobil, pa te finte ... Ampak ko je prišla nova prilika in so me spet poklicali, sem pozabil na opozorila. Samo še tokrat, potem pa neham, sem si rekel. Zgrabil sem za vabo ko som spomladi in se zajebal.