SIMON POPEK

o vplivu filma na neodločno volilno bazo

Režiserji si radi domišljajo, da utegnejo spremeniti tok zgodovine, vplivati na volilno telo ter v zadnjem trenutku obrniti negativne trende.

Poznamo volitve in volitve v zahodnem (kulturnem) okolju pa volitve pred nastopom elektronskih medijev in po njem, zadnje čase pa še volitve, ki jih poskušajo sodobni mediji, tudi film, preusmeriti, ob njih na novo osmisliti razmerja moči, pri tem pa vplivati na razpršeno in neodločno volilno bazo.

Leninova maksima o pomembnosti filmskega medija ob zori dvajsetega stoletja je znana in trdno ukoreninjena, čeprav ostaja relikt nekih preteklih časov. V njegovem primeru je šlo predvsem za utrjevanje revolucionarne ideje in glorificiranje zgodnjih uspehov, stahanovstva, petletk. Komunistov pa vendarle ne moremo odpraviti kar tako, že konec dvajsetih in na začetku tridesetih let se je rodila ideja Aleksandra Medvedkina, ki s svojim znamenitim kinovlakom, propagandnim strojem in potujočim filmskim laboratorijem, ni le širil idej, temveč jih je v času kolektivizacije in industrializacije aktivno združeval s pričakovanji navadnega človeka. Medvedkinov kinovlak, s katerim je prepotoval dobršen del rdečega imperija, je bil prototip snapchata, instantnega produkcijskega procesa, ki ni želel zgolj širiti idej, temveč je ljudstvo aktivno vključil v filmsko-propagandni proces. S številno ekipo se je, recimo, ustavil v nekem mestu, dokumentiral razmere v lokalnem okolju, izprašal delavce in kmete, posneto gradivo razvil in še isto noč zmontiral v kratek filmski dokument, ki ga je naslednji dan prikazal taistim delavcem! To je bila frenetična revolucionarna ideja, v štirih letih je rodila na stotine vinjet, ki so probleme socialistične tranzicije prikazale v dobrem in slabem. Hkrati se je Medvedkinu uspelo – kar je zelo pomembno – izviti partijskemu nadzoru, ki preprosto ni zmogel slediti principu snapchata posnemi-prikaži-zavrzi.

Če te principe prevedemo v kontekst političnega predvolilnega cirkusa zahodnih demokracij, postanejo prelomna šestdeseta leta. Nova tehnologija – predvsem lahke 16-milimetrske kamere z možnostjo neposrednega snemanja zvoka – je filmarjem omogočila neposrednejši in bolj avtentičen stik z obravnavanim subjektom. Chris Marker, Medvedkinov apostol, čigar ustvarjalne metode je konec šestdesetih s filmskim kolektivom SLON prenesel v francosko stavkovno okolje, je morda zamudil kubansko revolucijo, zato pa s kamero ni zamudil post revolucionarnega karnevalskega vzdušja in Prašičjega zaliva. Da je bil film Kuba da! (1961) v Franciji takoj prepovedan, je bilo jasno samo po sebi, saj je Marker negiral histerijo mainstreamovskih medijev, ki so Castra videli kot zlodeja, ki si bo podredil zahodni svet.

Nič bolje se leto prej, vsaj v smislu vidnosti, ni godilo prelomnemu predstavniku direct cinema šole Robertu Drewu in njegovemu filmu Predvolilna kampanja, kjer je v tekmi za predsedniško nominacijo spremljal oba kandidata Demokratske stranke, populističnega Huberta Humphreyja, predstavnika malih, preprostih podeželskih ljudi, ter karizmatičnega in racionalnega Johna F. Kennedyja, kandidata iz privilegiranega razreda, ki je računal na glasove iz urbanih področij. Drew je s sodelavci teden dni nenehno snemal oba kandidata tik pred predhodnimi volitvami v Wisconsinu, ameriško ljudstvo je prvič »iz prve roke« lahko izvedelo, kako poteka politični proces, agitiranje, koketiranje z volivci, demonstracija karizme, občasni populizem, skratka, kako deluje ameriška demokracija. Film bi lahko bil prikazan pred novembrskimi predsedniškimi volitvami, vendar med TV-postajami ni bilo pretiranega zanimanja, kar je presenečalo, saj je prav dvoboj med Nixonom in Kennedyjem koincidiral s prvim televizijskim predvolilnim spektaklom v zgodovini.

Dokumentarci in volilni proces, kot kaže, nista v najboljših odnosih, kar je občutil tudi Raymond Depardon, čigar film ( 1974, Une partie de campagne) o neodvisnem gaullistu Valéryju Giscardu d'Estaingu, ki je leta 1974 pretendiral za 20. predsednika francoske republike, je na zahtevo novoizvoljenega predsednika končal v bunkerju, češ da je do njega »nespoštljiv«. Svet je film lahko videl šele leta 2002 in prav ta distanca ga je delala kontroverznega, skrivnostnega, češ, kaj je Depardon takšnega ušpičil, da je užalil človeka? Vojna soba (1993) D. A. Pennebakerja in Christine Hegedus, film o Clintonovi predvolilni kampanji, tako ostaja eden redkih (in najboljših) zabeležkov predvolilnega procesa, ki je nastajal in bil eksploatiran v sožitju z glavnimi akterji, verjetno tudi zato, ker je Clinton poleg zvezdnikov filma, glavnima strategoma Georgu Stephanopoulosu in Jamesu Carvillu, bolj ali manj stranska figura.

Z novim stoletjem in novo svetovno ureditvijo smo dobili tudi nov tip »predvolilnega dokumentarca«; zdaj si režiserji radi domišljajo, da utegnejo spremeniti tok zgodovine, vplivati na volilno telo ter v zadnjem trenutku obrniti negativne trende. Michaelu Mooru, ki je pred drugim mandatom Busha mlajšega poleti leta 2004 predstavil Fahrenheit 9/11, film o skorumpiranosti, manipulacijah in lažeh Busheve administracije, ameriški vpletenosti v nepotrebno vojno v Iraku ter poslovnih razmerjih družine Bush in družine Bin Laden, se ni izšlo. Zdaj se mu je pridružil še Alex Gibney, stahanovec brez rivala, filmska tovarna na dveh nogah oziroma »James Patterson dokumentaristike«, ki Trumpa pomaga rušiti s filmom Popolnoma pod nadzorom ( Totally Under Control). Dokumentarec o katastrofalnem ameriškem odzivu na pandemijo zaradi koronavirusa (podpisujeta ga soavtorici Suzanne Hillinger in Ophelia Harutyunyan) spletno premiero doživlja prav danes. Vabljeni. Njegova kakovost se zdi skoraj irelevantna, v kontekstu prepričevanja (ne)prepričanih in zanamstva bo sodbo izrekel – 3. november.