Pesem je vedno že v tebi
Dvojezični izbor pesmi iz šestih avtorskih zbirk, ki so izšle med letoma 1974 in 2006 Že od izida pesniškega prvenca Moje pesmi ne bodo spremenile sveta (Le mie poesie non cambieranno il mondo) leta 1974 je Patrizia Cavalli ena najbolj priljubljenih in b
»To osupljivo žensko poznam že štirideset let. Od blizu je videti kot poosebljena Sapfo. Njene preproste, skrivnostne besede so kot nevihtna, romantična opera, katere zaplet napol intuitivno razumemo, a nikoli povsem. To je fenomenologija želje,« je o poeziji italijanske pesnice Patrizie Cavalli, sicer tudi letošnje častne gostje festivala Dnevi poezije in vina, zapisal njen prijatelj, ameriški pisatelj Edmund White.
Dvojezični izbor pesmi iz šestih avtorskih zbirk, izdanih med letoma 1974 in 2006, ki v slovenskem prevodu nosi naslov Ti lepi
dnevi (zbirka Klasična Beletrina), v tenkočutnem prevodu Miljane Cunta ponuja vpogled v razpon in razvoj poezije Patrizie Cavalli. Kar združuje vse pesmi, je avtoričina prepoznavna linija: navidezna preprostost, domiselnost, pogosto zasnovana v obliki aforizma, ki pa vedno vsebuje tudi subverzivnost. Nekdo mi je rekel, / da moje pesmi zagotovo / ne bodo spremenile sveta. // Odgovarjam, da ja, zagotovo / moje pesmi / ne bodo spremenile sveta,
se glasi pesem iz zbirke Moje pesmi ne bodo spremenile sveta, ki je izšla sredi sedemdesetih in nakazuje specifičen intimizem, v katerem razbiramo tudi moč kljubovalnosti. Cinično razvrednotenje pesniške besede dobi svoj antipol in odmev, ki resda pritrjuje, vendar cinizem tudi presega. Rezultat je afirmacija poezije, v odnosu do zanikanja njene moči.
Odnosi in razdalje
Postavljanje poezije nasproti neizprosnosti sveta, pri čemer je pesničina misel skoraj vedno misel v situaciji, porojena iz doživete, spreminjajoče se izkušnje, v kateri razmišljujoči subjekt zastavlja svojo lastno zgodovino, svoj lastni obstoj, nenazadnje pa tudi svoj lastni spol, je nekaj, zaradi česar te pesmi še vedno delujejo izrazito sodobno, v svojem času pa je ime Patrizie Cavalli pomenilo razbijanje razlik med »visoko« in »nizko« kulturo. Njeno poetiko kritiki sicer primerjajo s poetiko poljske nobelovke Wisławe Szymborske, ali kot zapiše Marjan Horvat na Air Beletrini, »ne želi šokirati, prej presenetiti. Je čustvena, a nikoli sentimentalna; romantična, a ne konvencionalna«. Ta nekako ves čas robna pozicija se nanaša tudi na inkorporiranje jaza v samo pesem. Jaz je v teh pesmih toliko kot raztopljen, ali kot beremo v eni izmed njih: Izginjam se kot predmet, / če ga predolgo gledam.
Pesnica torej resda opazuje lastno telo, svoje ljubimke, živali, mesta, skozi katera hodi, in letne čase, toda bolj kot sama figuralika ali pa prisotnost predmetov in ljudi jo zanimajo odnosi in razdalje oziroma bližine, ki se porajajo iz teh odnosov. Čeprav se prvi hip in zaradi izrazite komunikativnosti zdi, da zgolj predstavlja, ponazarja ali celo upoveduje stvarnost, jo predvsem zabrisuje. »Ustavljanje pri milimetrih detajla« ali pa pogledovanje na »notranjo stran ustnice« ji omogoči ne samo iskrenost, pač pa na ta način ustvari avtonomen svet, ki se mu reče poezija. Tu pesnica izstopa iz sveta, kakršen je bil in kakršen je, in tu se začnejo osvobajati skrite in pozabljene energije. V središču njenih pesmi se pogosto pojavi tudi telo, bistveni cilj gibanja moči, najpomembnejši kraj razkrivanja teh moči in v nekem pogledu simbol dolga vsake človeške skupnosti, ki ga nehote podedujemo.
Gravitativno središče poezije Patrizie Cavalli je homoerotična lirika. Duhovni duh kolesa, / če bi bila fant in ti dekle, / pa tudi, če bi bilo obratno, // bi te poljubila, se k tebi privila, / peško nešplje bi lahko posedala. // Pravkar kupljeno sadje / vedno poskusim že na poti, beremo v eni izmed lepših pesmi zbirke Ti lepi dnevi. Omenjanje sadja v kontekstu ljubezni na neki način lahko razumemo tudi kot tradicionalno početje, toda hkrati
je metafora v pesem vgrajena na način, da imamo občutek, kot bi situacijo ali pa čustvo opazovala iz zraka, ga motrila in preučevala, seveda kot aktivna udeleženka, vendar kot udeleženka, ki ne forsira lastnega jaza. Med hojo / sem zapuščala svojo pot, zapiše v eni izmed pesmi, spet drugje ironizira lastno telo in lastno početje, ki se ga drži dialektika, vedno subtilno inkorporirana: Glej ga zdaj, fanatičnega moralista, / ne zmeni se več za moje laži / in zlovešče mi odgovarja z boleznimi.
Patrizia Cavalli, rojena leta 1947 v Todiju v Umbriji, sicer tudi prevajalka in stalna sodelavka nekaterih rimskih gledališč, je pesniško pot začela ob pomoči romanopiske in pesnice Else Morante, ki je Cavallijevo leta 1968, ko se je ta preselila v Rim, sprejela za eno svojih varovank. Elsa Morante, ki je v povojni Italiji veljala za eno osrednjih figur na literarnem prizorišču, je bila znana po ekscentričnosti, pa tudi po uporu, kar jo druži s Pierom Paolom Pasolinijem, s katerim je prijateljevala. Nenazadnje je Morantejeva v svojih delih obravnavala vprašanje marginaliziranih družbenih skupin, posebej Judov, žensk in otrok. Kar naj bi bilo obema avtoricama skupno, je recimo razkrivanje krhkosti družbenega reda, pa tudi upanje, čeprav se Patrizia Cavalli nikoli ni oprijemala abstraktnih pojmov, kot so neresničnost, milost, mladost; za Elso Morante so bili to predmeti poželenja in nosilci odrešenja.
Patrizia Cavalli je svoje pesmi opredelila kot »znanost o čustvih«. Predvsem pa je njena poezija osvobojena psihologiziranja in abstraktne kritike življenja; bolj gre za meditacijo o okoliščinah, ki sestavljajo boj za življenje, za ohranitev življenja, za preživetje, kar je toliko estetsko, kot je politično vprašanje. Razkrivanje druge plati življenja, odnosov, človeškega hotenja, sicer nosi tudi kal dekonstrukcije. Čar pesmi Patrizie Cavalli je v tem, da ne glede na to, ali govori o negotovosti, absurdnosti ali pa o tesnobnosti, ki se poraja v partnerskem razmerju, to počne izjemno precizno. Posebej osupljive so njene krajše pesmi, ki
vsebujejo haikujsko čistost: Vse je tako preprosto, ja, bilo je tako preprosto, / tako očito je, da komajda verjamem. / Temu služi telo: dotakneš se me ali se me ne, / objameš me ali me odrineš. Vse ostalo je za
norce. John Ashbery je o njej zapisal, da vedno znova govori o istem, vendar je to vsakič znova neverjetno sveže in presenetljivo.
Čar poezije Patrizie Cavalli so na neki način razkrili šele njeni prevajalci. Pri prevodu njenih izbranih del, ki je izšel leta 2013 v ZDA, pri njem pa je sodelovalo trinajst vrhunskih ameriških pesnic in pesnikov, je urednik zbirke Gini
Alhadeff zapisal, da »prevajanje pesmi Patrizie Cavalli ni bila znanost, temveč predanost«. Skupna misel prevajalcev njenih del je ta, da šele proces prevajanja najbolj nazorno izpričuje pesničino mojstrsko uporabo jezika, zlasti njeno zmožnost ohranjanja tekočega jezika ob na videz lahkotnem poigravanju z metriko, cezurami, notranjimi rimami. Pesnica svoje pesmi očitno razume kot kanal za ustvarjanje protislovnosti, začasno prizorišče naključij, pa tudi prikazovanje tega, kako odhaja v notranjo ilegalo, ko se prepušča ustvarjalnemu kaosu in išče zavetja lastne sobe.
Ko je pesnik in prevajalec njenih del Piero Salabè Cavallijevo označil za pesnico »izgubljenih družbenih utopij v znanstveno in medijsko zamejenem svetu«, je verjetno mislil tudi na tiste pesmi, v katerih pesnica premišljuje o lastnem trudu pri ustvarjanju poezije. V pesmih, ki so vključene v zbirko Ti lepi dnevi, med drugim beremo o sizifovem delu, tu in tam pa pesmi delujejo kot okruški tistega, kar je nastajalo sproti, ob velikem tekstu, ki morebiti
ostaja v zamolku, neizrečen: O zaprta večnost, velika lakota, k tebi / sem se vzpenjala izgubljena, in to
vedela. V lanskem pogovoru za La Repubblico je pesnica spregovorila o svojih muzah. Muze in navdih je opredelila kot »impulz, ki misli«. Poleg spogledovanja s filozofijo naj bi bila v njeni poeziji prisotna glasba, saj veliko pozornosti namenja melodičnosti. Nič čudnega, da »iskanje prave besede, načina za oblikovanje pesmi, lahko traja ure, tudi več dni«, čeprav je, kot zapiše v eni izmed pesmi, »pesem vedno že v tebi«.
Razsežnosti jezika Patrizie Cavalli so fascinirale tudi italijanskega filozofa Giorgia Agambena, ki je leta 2006 v uvodnem eseju v zbirki njenih izbranih pesmi opozoril na himničnost, slavljenje, in elegičnost, obžalovanje. Agamben meni, da se v njeni poeziji obe razsežnosti »stapljata«. Znan je njegov stavek, da se poezija Cavallijeve umešča v »prvinsko etično pokrajino«. Od tod tudi njegova opredelitev njenega dela za »najintenzivnejšo etično poezijo v italijanski literaturi 20. stoletja«. Morda je ravno svojevrstna mešanica intimizma in obračanja k drugemu (kot da z ljubimkinim telesom meri svoje telo) razlog za to, da v poeziji Patrizie Cavalli zaznavamo radikalno kritiko – krščanstva. Toda vez s preteklostjo je tudi tu ohranjena; njen aktivizem je mogoče prepoznati v hotenju spremeniti, preoblikovati svet z ljubeznijo. Čustvena vez, ki je tako pogosto predmet opisovanja, je dodana vrednost k demokraciji; prinaša utopično, metafizično in estetsko dopolnilo.