Dobra karma očitno smrdi
Iz prve roke Pet nenavadnih obredov iz Sulavezija, Gambije, Kostarike, Nepala in Papue
Na svojih potovanjih sem ugotovil, da se sprejemanja tujih kultur najbolj naučiš med navadnimi ljudmi, daleč od turističnih znamenitosti in ko to najmanj pričakuješ. Večkrat sem se srečal z nenavadnimi navadami in rituali, ki jih naša kultura ne razume. Tudi jaz jih nisem, a vsakič, ko sem presegel strah in predsodke, sem se začel spraševati: le zakaj smo prepričani, da je naša kultura edina normalna in sprejemljiva?
1. Pogreb na Sulaveziju
Na indonezijskem otoku Sulavezi, v hriboviti pokrajini Tana Toradža, hodita smrt in zabava z roko v roki. Povabljen sem bil na pogreb v vasico Talunglipu in doživel pravi kulturni šok – množično štiridnevno fešto. Sredi vasice na dvorišču pod značilnimi ladjastimi strehami tongkonani se hladi in obilno (z rižem, mesom in kari omakami) prenajeda na stotine gostov, vse sorodstvo, bližnji in daljni prijatelji pokojne starke. Ta je umrla že pred pol leta, a organizacija pogreba traja več mesecev in v tem času svojci truplo, zavito v plahte, hranijo kar doma, pod posteljo.
Gospa zdaj leži v ovalni krsti na visokem bambusovem odru. Po dvorišču je zvezanih na desetine prašičev in volov, ki jih v dar prinašajo gostje, za tongkonani pa poteka masaker in pečenje mesa. Moderator po ozvočenju povezuje program, predstavlja goste in vrednost njihovih darov, vrstijo se povorke veselih godcev v pisanih tradicionalnih oblekah. Zadnji dan dogodek doseže vrhunec: fantje odstranijo pogrebni oder, snamejo krsto in povorka se odpravi proti pokopališču: z vpitjem, smehom, veseljačenjem, pri čemer jim krsta skoraj pade na tla. Ko pridejo do pokopališča, jo na hitro zazidajo v družinsko kripto in fešte je konec.
2. Čarovnice v Gambiji
Sredi noči so me zbudili čudni grozljivi kriki v daljavi, ki si jih nisem znal razložiti. Povsem po naključju sem se namreč znašel v odročni gambijski vasici, kjer ljudje živijo v slamnatih kolibah, brez elektrike, v plemenski skupnosti s poglavarjem, ki ima štiri žene. Čeprav niso vajeni belega človeka, so me sprejeli odprtih rok.
Zjutraj pa, kakor da se nič ni zgodilo. Dekleta z vedri na glavi gredo kot ponavadi ob sončnem vzhodu črpat vodo k vaškemu vodnjaku, mame v ohlapnih pisanih oblekah in razkošnih pokrivalih prižigajo odprta ognjišča in s koli drobijo žito v lesenih posodah, možje zlagajo dračje, razcapani otroci pa tiho sedijo v moji kolibi in opazujejo – mene in prazno plastenko za vodo: ko jim jo dam, ni večjega veselja za igro! Jedo vsi skupaj, z rokami, iz nekakšnih lavorjev, vsak dan isto: riž z omako iz palmovega olja in kislice. In ne razumejo naše monogamije.
Ko omenim nočne krike, mi poglavarjev sin razloži: » Pred dnevi smo imeli v vasi obred iniciacije z obrezovanjem dečkov. In dokler se rane ne zacelijo, jih držimo v hramu. Treba jih je namreč zaščititi pred čarovnicami, ki jim obrezani penisi dišijo in rade te dečke žrejo. Zato se vsako noč vaški fantje, ki imajo nadnaravne moči, oblečejo v kankurana – namažejo se z rdečim barvilom in ovesijo z vejami in listjem ter zganjajo hrup. S kriki in udrihanjem s koli ob drevesa strašijo čarovnice.« Kje pa so te čarovni
Spomnil me je na podobno izkušnjo iz Varanasija ob Gangesu v Indiji. Takrat me je nekdo, ko je veter zanesel dim med nas, vprašal: »Vohaš to? To pomeni, da je imel dobro karmo.«
ce, vprašam. »Med nami,« zašepeta. Zanimivo, rad bi fotografiral to folkloro, rečem. Pa me mož resno posvari: »Raje ne, ker če posumijo, da si čarovnica, te lahko s koli nabijejo do smrti. Ponoči ne hodi ven.« Prve tri noči nisem mirno spal, sčasoma pa sem dojel, da je to njihov vsakdan, in na koncu sem se še sam počutil varnega pred čarovnicami ...
3. Trans v Kostariki
Sredi sproščene kostariške vasice La Fortuna pod delujočim vulkanom Arenal me glasna popularna glasba privabi v osrednjo vaško cerkev. Najbrž je župnišče prostor oddalo za koncert, si mislim. Toda videti je čisto običajna katoliška maša: ljudje molijo na klopeh, klečijo, župnik poje in proti nebu dviguje zlat kipec. Ob strani dvojica na kitaro in sintesajzer igra, ljudje pobožno vstanejo, pojejo, dvigujejo roke proti oltarju, mahajo, plešejo, ploskajo. Potem pride prednje nekakšen pridigar, vzame mikrofon in začne pripovedovati, pravzaprav prepričevati, zakaj je vera v » Señorja« pomembna. Postavlja vprašanja in nanje odgovarja, čedalje bolj vzneseno. Ljudje mu pritrjujejo in kličejo: »Amen! « Pridigar povabi mamico z rahitično hčerko, ki komaj hodi. Položi ji roko na glavo in moli, da bi ozdravela. Potem pride naprej starejša ženska, tudi njej pridigar položi roko na glavo in zatilje, njegova molitev je čedalje glasnejša in odrezava, skoraj agresivna in – ženska nenadoma omedli! Slab zrak, si mislim. Ampak ne, položijo jo na tla, molijo še kakšno minuto in – ženska vstane, z veseljem na obrazu. Pridigar to ponovi še na drugih vernikih. In vsak se zgrudi, tako da kmalu po vsej cerkvi na tleh ležijo ljudje! Vsak po kakšni minuti vstane; nekateri se od veselja kar zjočejo.
Fanta, ki stoji zraven mene, vprašam, ali je to kakšna posebna verska sekta. »Ne, « odvrne začuden. »To je vendar navadna katoliška maša!« Pridigar pač očiščuje duše in pri tem ne potrebuje posebnega vzdušja – delavci, ki popravljajo zvonik, med obredom veselo brusijo, zabijajo in ropotajo. Medtem še žvenketa denar, ki so ga zbrali v puščico in ga župnik že kar med obredom prešteva na zadnji klopi.
4. Sežig mrličev v Nepalu
Po ulicah Katmanduja, glavnega mesta Nepala, prisopiha glasna povorka hindujskih vernikov z nosili, pokritimi s svilenimi prti. Vanje je zavito truplo pravkar umrlega nepalskega uradnika. Ven moli le rdeče prebarvan brkat obraz. Truplo je menda golo, kajti Nepalci pravijo: »Gol se rodiš, gol umri!« Za njim se pojavi godba na pihala. Sprevod sestavljajo sami policijski častniki.
Ulica se izteče na pozidano obrežje reke Bagmati, h kateri vodi široko belo stopnišče, ob njem pa so razvrščeni štirje odri. Na tistem za kasto državnih uslužbencev pogrebna delavca v razcapanih oblekah že sestavljata grmado iz lesenih kolov. Bosa, pa čeprav je pod njunimi nogami vse umazano od pepela prejšnjega pogreba. Pogrebci nosilo s truplom najprej položijo k vodi, vanjo namočijo njegove noge, ga polivajo in prižigajo paličice. Potem ga odnesejo na grmado. V usta mu zataknejo trske in zakurijo, tako da je nekaj časa videti kot cirkusant, ki bruha ogenj. Grmado zajamejo plameni in truplo potem gori tri, štiri ure, dokler se ne upepeli. Potem ga pogrebna delavca pometeta v Bagmati. Tudi ostanke kosti – sicer bodo umrlega obletavali zli duhovi.
Smrad gorečega človeškega trupla je neprijeten. Spomnil me je na podobno izkušnjo iz Varanasija ob Gangesu v Indiji. Takrat me je nekdo, ko je veter zanesel dim med nas, vprašal: »Vohaš to? To pomeni, da je imel dobro karmo!« Hm, sem si mislil, dobra karma očitno smrdi.
5. Vojaška vaja na Papui
Čeprav je gorska dolina Baliem ena varnejših na Papui, so plemena vedno v bojni pripravljenosti. A ker so tehnološko ostali v kameni dobi, je takšna tudi njihova vojska. Živijo v majhnih kupolastih kolibah iz slame in lesa, moški so goli, le značilne posušene buče nosijo poveznjene čez penis, ženske zgoraj brez in porisane z belimi vzorci, starešine pa s perjanicami na glavah ždijo okrog ognjišča in pojejo plemensko pesem Ja-uej-ja-uej.
Na travniku za vasjo se zbere cela vojska fantov: vsi z dolgimi sulicami, kopji in loki v rokah. Razdelijo se v dve skupini in se razkropijo daleč, njihove glave potonejo v travi. Eden od njih, s perjanico na glavi, spleza na lesen stolp. Ko zavpije, se začne »okruten« boj: skupini se poženeta druga proti drugi, bojevniki se spopadejo, puščice in sulice letijo – seveda v prazno. Starec, ki dobi sulico pod pazduho, pade in »umira« v grozljivih mukah ...
Po nekaj minutah se med seboj »sporazumejo«, se združijo in boj se spremeni v plemenski ples in petje. Potem obmolknejo in se vsi družno obrnejo proti meni; gledajo me s tistimi bojno namazanimi obrazi in nakitom iz prašičjih kosti in perja, poskakujejo na mestu, vpijoč ja-uej-ja-uej ,in se naenkrat poženejo proti meni. Loke vneto napenjajo in jih sprožajo, ampak tako, da puščica seveda ne poleti. In se mi režijo!