Optimistični pesimist

Eden od vplivnejših umetnikov, triinšestdesetletni Kitajec Ai Weiwei, se je pred časom iz Berlina preselil v Veliko Britanijo, natančneje v Cambridge. Nemčija, kjer je živel prej, mu ni več všeč, zdi se mu, da je vse bolj avtoritarna država, v kateri ne marajo tujcev. V začetku meseca so na velikem zaslonu na Piccadilly Circusu v Londonu prikazali 30 njegovih kratkih ilmov, ki govorijo o različnih stvareh – o njegovem življenju, Kitajski, njegovem odnosu do smrti in življenju, o tem, kako v diktaturi ohraniti dušo in srce. S projektom je hotel v času pandemije približati umetnost ljudem. Pravi sicer, da je optimist, ker je hvaležen za življenje, saj ga v vesolju ni veliko, na planetu Zemlja pa življenje žal ni veliko vredno, tako da pravi, da je tudi optimistični pesimist. Verjame, da človeštvo hiti h koncu, a da uničenja planeta ne moremo ocenjevati z moralnimi standardi, ki so veljali nekoč, da ne gre le za dobro in zlo, temveč tudi za skrajno pasivnost. »Vse nam je ušlo iz rok.« Ai Weiwei je bil izgnan iz Kitajske in se ne sme več vrniti v domovino ter obiskati svojo ostarelo mamo. Leta 2009 so ga zaprli in pretepali zaradi domnevne sovražnosti proti državi, podobno usodo je imel njegov oče. Obsojen je bil na desetletno kazen. Ker je mednarodna javnost pritiskala na kitajske oblasti, so ga izpustili, in od takrat živi v tujini. Skrbi ga, saj se mu zdi, da je demokracija na Zahodu vedno bolj podobna kitajskemu avtokratskemu kapitalizmu. Še vedno veliko ustvarja. V zadnjih štirih letih je posnel tri dokumentarne ilme, med drugim tudi apokaliptični ilm Coronation, ki govori o začetku pandemije na Kitajskem.