Sojenje kot resničnostni šov?
Neposredni prenos Nadzor javnosti sojenja vsekakor mora biti, a vprašanje je, do kod seže ta pravica
Ljubljana – Posvet vseh treh vej oblasti pri predsedniku države je med drugim razkril vnovično težnjo predsednika vlade Janeza Janše, da bi imela javnost možnost spremljanja sojenja obravnav v (neposrednih) prenosih. Ideja ni nova, a je njena realizacija vse prej kot preprosta, predvsem pa bi bila potrebna resna analiza, ali je sploh smiselna.
Sodstvo ima v vsaki demokratični družbi izredno pomembno vlogo pri zaupanju v pravičnost pri delovanju države, zato morajo zanj veljati posebna pravila, ki po eni strani omogočajo avtonomnost sodnikov in odločanja izključno na podlagi zakonov, brez sankcioniranja, če odločitev kateri od (političnih) sil ni pogodu. Na drugi strani pa mora biti nadzor nad sodnim procesom in odločitvijo sodišča omogočen, saj se predvsem tu ločimo od avtoritarnih sistemov, v katerih sojenja potekajo za hermetično zaprtimi vrati.
»Sodba v imenu ljudstva« je nekaj, kar velja v razvitih državah, pri čemer to ni le floskula, ampak ima izrazit pomen, vezan na ustavno ureditev. Pri nas to pooseblja 3. člen ustave, kjer ima oblast ljudstvo, po drugi strani pa izrek v imenu ljudstva pomeni tudi, da je odločitev sodišča v imenu vseh državljank in državljanov, ki stavijo na pravico, sodniki so le ustrezno usposobljeni in posebej izbrani delivci pravice.
Javnost izločena le redko
Sodniki smejo le v redkih primerih zainteresirani javnosti in medijem pokazati vrata, češ da ni zakonske podlage za navzočnost javnosti – kadar so, denimo, vpleteni mladoletniki, ko gre za spolne delikte ali kadar ocenijo, da se bo razpravljalo o temah, ki bi lahko vplivale na državno varnost ali pri katerih bi se javnosti po nepotrebnem razkrili občutljivi podatki.
Navzočnost medijev pa ima večplasten pomen, predvsem gre za obveščanje javnosti, nadzor nad delom sodnikov, tožilcev in tudi odvetnikov.
Kot že v prejšnji vladi pod vodstvom Janeza Janše se tudi tokrat rojevajo ideje, ki spominjajo na ameriški »court TV«, to pomeni, da se določene obravnave prek videopovezave prenašajo v celoti.
Stroka takšnim idejam bolj ali manj nasprotuje, saj opozarja, da bi se tako resničnostni šovi prenesli v razpravno dvorano, kamor ne sodijo. Med zagovorniki takšnega nadzora nad delom sodišč je še največ odvetnikov, saj – to nekateri odkrito priznavajo – to za njih lahko pomeni tudi »oglaševanje svojega dela«, kar jim zakon sicer prepoveduje.
Potrebna temeljita strokovna analiza
Preden bi se takšnega projekta lotili, je treba poseči v zakonodajo, urediti tehnična sredstva, kar je povezano predvsem s financami, predvsem pa natančno določiti pravila igre, saj vsa sojenja brez izjem ne bi bila primerna za prenašanje v javnost prek videopovezave.
Po mnenju ministrice za pravosodje Lilijane Kozlovič bi bilo treba tak predlog temeljito in strokovno preučiti. »Vsekakor zagovarjam transparentnost dela, vendar pa je nujno upoštevati razloge, zaradi katerih je javnost absolutno izključena. Poleg tega bi bilo treba opraviti test sorazmernosti med pravico javnosti vedeti ter varstvom osebnih podatkov in dostojanstva posameznika (obdolžencev, prič, oškodovancev) v postopku,« je pojasnila osnovna vprašanja, ki se pri tem pojavljajo.
Na ministrstvu dodajajo še, da veljavna ureditev že omogoča snemanje celotne glavne obravnave. Način izvajanja javnosti sojenja določa sodni red, ki omogoča tudi snemanje in fotografiranje glavne obravnave, kar je dovoljeno neposredno pred začetkom in ob ustni razglasitvi odločitve.
»Sodnik, ki vodi postopek, snemanje dopusti v obsegu, ki je potreben za pravilno obveščanje javnosti, in na način, ki najmanj ovira potek postopka. S tem so sodniku dana sredstva, da se osebnostne pravice strank v fazi fotografiranja in snemanja ustrezno zavarujejo, tudi upoštevaje njihovo voljo,« še pravijo na ministrstvu.