Kdo se boji Mitje Čandra

Sedim v starem American baru, za ovinkom Kärntnerstrasse (Koroška cesta), in nekaj tako brez veze, kot je to dandanes v navadi, klikam po različnih portalih na telefonu. Lahko bi rekli, da gre za popolnoma nepovezano iskanje, od kipov Meštrovića do rumene variante otroškega kolesa woom, ki ga je želel naročiti en od kolegov, a ga nikjer v Evropi ni mogoče dobiti. Gledam tudi ročno izdelane mesarske sekire in iščem, kje bi našel ime kamnoloma v Grčiji, iz katerega je Adolf Loos baje pripeljal kamen za ta še danes delujoči cocktail bar. Zanimivo, zgrajen je bil leta 1908 in še danes živi, mogoče bolj kot kadarkoli. V nočno pribežališče dunajske estrade, politike in druge elite se je na teh osemindvajsetih kvadratih uspelo natlačiti tudi več kot šestdeset gostov hkrati. Dandanes smo spet priča vrnitvi cocktail scene. Slavni San Pelegrino je poleg top 50 restavracij uvedel tudi lestvico najboljših barov. To pomeni, da se bodo mešalci pijač v prihodnosti nosili prav tako visoko, kot so se pred leti frizerji in danes kuharji. Postali bodo tema. Pomembni, ker znajo prav pravilno zmešati vodko in martini. In kar je vrhunec, vse skupaj postreči v primernem kozarcu. A ne samo to. Začeli jih bomo spraševali o mnenju tudi zunaj njihove stroke. Nenadoma bo to mnenje pomembno vplivalo na javno mnenje o železnicah, obrezovanju dreves, postavitvi elektrarn in drugih družbeno pomembnih temah.

Loos bar je tam že stal takrat, ko so bili na Dunaju Plečnik, Fabiani, Freud, ko je Hitler padel na sprejemcih, ko se je dogajal rdeči Dunaj, ko se je podpisovala avstrijska državna pogodba, ko so jih dobili z antifrizom v vinu. Prav zanimivo je, kaj preživi ena oštarija. In naletim na Čandra. Ne v Loosu, na telefonu med nepovezanim iskanjem. Članek, ki ima tendenco pokazati neke vrste mafijske rabote v kulturi. Pipeline se imenuje slavni cocktail, ki domuje v Loos baru. Enkrat mi ga je na povabilo londonske izdaje Wall Street Journala celo uspelo posneti, ker drugače fotografov v to oštarijo ne spustijo. Pipeline. To očitajo tudi Čandru. Smo pač v času obletnic in stoletnic in tako smo slavili Prekmurje in pojemo Simonitijevo »Vstajenje

Primorske«, ponovno beremo sedmi člen avstrijske državne pogodbe in zremo v Koroško. Vse te teme so se v Loosu že preigravale, in to takrat, ko so se dogajale. Danes pa smo sto let po tem.

Čandra poznam že iz študentskih let. Ko smo bili na Tribuni, preden je sledil premik na založbo. Danes se redko srečamo, enkrat na leto ali pa še to ne. In vedno ostane v spominu tisti prvi koncert Ane Pupedan, ki se je zaključil s kanistrom v naši pisarni na Tribuni, ko sta začela tudi z Majo tesneje sodelovati.

In pri vseh teh obletnicah gre, kot kaže, vedno za jezik. Boj za jezik, ki ga bijemo že več kot sto let. V Prekmurju je Feri Novak postavil spomenik v obliki knjige, eden redkih spomenikov, ki časti jezik in ne vojske, kot je to drugje v navadi. Ko so oblasti Avgustu Pavlu naročile, naj napiše slovnico prekmurskega jezika, je bila v ozadju želja, da bi to knjigo dobili vsi prekmurski učenci in se tako naučili slovnično pravilne prekmurščine. Pa je Pavel to naredil malo preveč strokovno in stvar je šla v bunker. V slovnici je dokazal, da so Prekmurci bolj Slovenci, kot to, kar se je od njega pričakovalo. Tako je ta slovnica ugledala luč sveta šele sedemdeset let po nastanku, za kar gre zasluge prof. Marku Jesenšku, ki bi

Problem je sistem, ki mu do zdaj še ni uspelo v neki družbi vzpostaviti normalnih razmerij.

za to delo moral prejeti vsaj Prešernovo nagrado, če ne kaj več. Ker še danes, pri vseh teh obletnicah in gasilskih paradah govorimo, da gre za jezik. V Prekmurju, na Koroškem, na Primorskem. Dokler stojimo v vrsti in poslušamo govornike, se nam samo cedijo sline po zakuski, ki sledi.

Nekaj podobnega je bilo s prehodom od Tribune k založbi. Bil je čas, ko so vse velike založbe ugotovile, da je pravi biznis v prodaji kalabajsov in radirk in je plemeniteje prodajati kitajske torbe z Mikiji Mausi kot izdajati knjige. Kakšno tujo uspešnico se še izplača poslati v tiskarno, svetobolje domačih avtorjev pa ne prinaša denarja. In so se Čander in ekipa lotili prav tega. Izdajanja domačih avtorjev in tistih tujih, ki mogoče niso bili v prvi vrsti pri nakupu avtorskih pravic. V nekem trenutku je bila založba skoraj edina lokacija, kjer so domači avtorji lahko izdali izvirna dela, svinčnik in radirka pa so se dobili ceneje v založbah, ki so nekoč veljale za steber nacionalne biti. Tako se je gradil ta pipeline. In gledam v članku o Čandru, da je postal resen igralec, da nastavi ministra in marsikaterega uradnika, ko se mu to zazdi, ga tudi zamenja, skratka, da je postal velika riba v slovenski kulturi. Poleg tega bere denar kot francoska sobarica tringelt. Bo že držalo, če tako pravijo na televiziji in v časopisu. Pravi kulturni tajkun. Vendar premalo. Ko pogledamo seznam najbogatejših Slovencev, na njem ne najdemo nobenega kulturnika, intelektualca, umetnika. Otrokom v šoli je še vedno nerodno, ko jih kdo vpraša, kaj počne tvoj oči, in mora tamau s knedlom v grlu izustiti, da je založnik, ali, bog ne daj, umetnik, intelektualec, pisatelj. V nasprotju z njim drugi otroci s ponosom povedo, da njihov oči prodaja makarone ali radirke, plastične vrečke ali da je šef skladišča na robu mesta. Takih je več na lestvici top sto. In to vse v deželi, ki jo je naredil jezik. Če mislimo resno, bi bilo prav, da se na tej lestvici najbogatejših po Gaussovi porazdelitvi znajde tudi kdo iz kulture, umetnosti, kakšen profesor. En traktor stane tudi do sto tisoč evrov, pa ga ni heroja, ki bi s prstom kazal na kmete, ki imajo tri traktorje. Te jim je v veliki meri kupila država ali Evropa in jim poleg tega plača še subvencijo, da jih sploh pripeljejo na njivo, in poravna škodo, ki jo povzročita toča in suša. Poleg vsega pa vrže milijone v promocijo krompirja od tega istega kmeta. In potem je problem Čander. Človek ima oslabljen vid. Kot je rekel Evgen Bavčar, so stari Grki verjeli, da ti ljudje vidijo nevidno. Beletrinina petstota izdaja mogoče to potrjuje. Čander nima niti za resen traktor. Marsikdo, ki kaže nanj s prstom, bi želel biti na njegovem mestu. Problem je sistem, ki mu do zdaj še ni uspelo v neki družbi vzpostaviti normalnih razmerij. Če nas je naredil jezik, in kot pravi Luka Novak v svojih izjemno zanimivih oddajah, so nas napisale knjige, je tudi korektno, da ljudje od tega živijo. Ne zgolj preživljajo, ampak da dobri živijo dobro. Je pa ta naša folklora takšna, da oprosti vse, razen uspeha. In ko enemu ratuje, ga je treba takoj zabiti. Če je Čander tako vsemogočen, je prav, da ga nastavimo za ministra. Potem bo vsem bolje, pa bo tudi kakšen slikar ali scenarist imel za traktor. Tako bi bilo prav. Medtem ko se Disneyjevi prašički bojijo napačnega volka, se na sosednji njivi zajci mirno pasejo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.