ALOJZ IHAN

Alojz Ihan dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

o pandemiji, ki razkriva našo tradicionalno politično voljo

Povsem jasno je, da pandemija covida-19 ni samo medicinski pojav. Družbene posledice njenega zadrževanja so tako epohalne, da gre verjetno celo za najdražji družbeni poseg v zgodovini, če izvzamemo svetovne vojne. Si je lahko kdo pred enim letom zamislil razlog, da ves svet nenadoma neha potovati z letali in ladjami, da ugasne turizem, šport, prireditve, gostinstvo, zabave? In da Slovenija namesto dodatnih tristo milijonov na leto, ki bi pred epidemijo rešili shirano zdravstvo, pa jih nikoli, ne glede na barvo vlade, ni bilo mogoče najti, čez noč odšteje štiri milijarde za zadrževanje enega samega virusa? En sam virus nam je v pol leta povzročil več življenjskih sprememb, kot bi jih »normalne« politične odločitve v dveh desetletjih.

Zato je razumljivo, da velik del družbe čuti epidemiološke intervencije kot ugrabitev demokratične in politične suverenosti – saj gre tehnično točno za to (čeprav z obetom »začasnosti«). Dejstvo je, da epidemiološke odločitve do temeljev spreminjajo družbeno, gospodarsko in kulturno življenje, kot smo ga oblikovali z mehanizmi politične demokracije. Pri tem pa nekatere epidemiološke odločitve posegajo celo v naše temeljne družbene prioritete in vrednote. Koliko smo bili do zdaj kot »demokratična politična skupnost«, na primer, pripravljeni investirati v gradnjo domov za ostarele in v sistem dolgotrajne oskrbe? Nič! To je bila politična volja nas, slovenskih volivcev! V demokraciji ni več izgovarjanja na cesarja ali partijo, vsi smo država v prvi osebi množine, vse drugo je otročje. Naše politične izbire so torej preprečevale kakršnekoli investicije za naše babice in dedke! Zdaj pa nam epidemiološke odločitve nenadoma »odrejajo«, da zaradi iste skupine ljudi, ki ni bila »vredna« kakršnihkoli investicij, plačamo milijardne »stroške«.

Zakaj se potem zdravniki čudimo, da nas ljudje gledajo vse bolj postrani, zlasti tiste, ki smo v kakršnikoli zvezi z epidemijo – saj smo jim pravzaprav »zakuhali«, ne da bi kogarkoli vprašali, prvovrstni politični udar, vreden več milijard evrov?

Epidemiološki ukrepi torej očitno delujejo proti naši tradicionalni politični volji, a če bi kdo na to artikulirano opozoril, bi s tem hkrati neprijetno razkril našo prikrito, a zato nič manj dosledno prakticirano ignoranco do starejših in »neproduktivnih«, ki jo vlečemo že iz tradicionalne kmečke kulture (brez dela ni jela), prek socializma (oblast in pravice (zgolj) delavcem) vse do grobijansko razumljenega kapitalizma: vsak (pri koritu) naj poskrbi zase.

Virus nas je torej zaradi ogromnih stroškov njegovega zadrževanja prignal v skušnjavo, da bi opisano družbeno »etiko«, ki smo jo zaradi lepšega zavijali v »birokratske težave političnega odločanja«, razkrijemo – in jasno povemo, da družbenih stroškov, ki bi jih zahtevalo varovanje starejših, preprosto nočemo plačati! Ker zanje, iskreno rečeno, tudi do zdaj nismo bili pripravljeni odšteti počenega groša! Zato pa smo ignorirali potrebe po graditvi domov za starejše, v isto »etično« kategorijo sodijo tudi potrebe mladih po stanovanjih in varnih zaposlitvah. To je pač naša slovenska »realpolitična etika«, poglejmo se vendar že enkrat v ogledalo!

Ali pa raje ne. V strahu pred (lastno) podobo v ogledalu je še vedno izbira v – zanikanju virusa, zanikanju epidemije, v absurdističnem odpiranju neobstoječih problemov (maske), da bi se čim bolj na daleč izognili vprašanju, ki pa je resnična politična izbira: ali je vredno nekaj storiti in investirati za zaščito življenj petine ogrožene populacije? Ali pa večina volivcev meni, da ni vredno, in končajmo že enkrat komedijo s to epidemijo in naj se vsak pobriga zase, kot ve in zna! Zakaj pa potem nihče ne upa dati tega, povsem nemedicinskega vprašanja na referendum: ali se strinjate, da prenehamo z epidemiološkimi ukrepi proti covidu-19? To je pravo politično in povsem legitimno družbeno vprašanje!

Ampak zakaj potem družboslovci in ekonomisti, ki še niso imeli v rokah pipete, raje pišejo medicinske »razprave« o PCR-testih in brez osnovnih fizioloških znanj razlagajo o plinski dinamiki dihanja? Česa jih je tako prekleto strah, da se raje javno blamirajo z zares neumno napisanimi sporočili na facebooku, namesto da bi z legitimno politično suverenostjo slehernega državljana zapisali: Ustavimo epidemiologijo! Ustavimo epidemiologe, ker nas posiljujejo z odločitvami in prioritetami, ki jih kot družba nikoli nismo sprejemali. Zakaj bi to zdaj spremenil en sam virus, ki niti ni zrasel na naših njivah, ampak je uvožen iz Kitajske? Eno je cena za rojstnodnevne rožice in glasbeno čestitko »naj za trenutek odloži pletilke ...« na radiu, drugo pa so milijoni, ki jih za babice in dedke nikoli nismo in jih nikoli ne nameravamo dajati. »Za otroke gre!«

Zatorej, spoštovana družba, ne obtožujte zdravnikov – infektologov, mikrobiologov in zlasti epidemiologov –, da želimo lažno povečevati in podaljševati to epidemijo. Vsem nam bi bilo mnogo lepše brez nje, vsi bi raje opravljali delo, ki smo ga bili pred epidemijo vajeni ter smo o njem predavali na normalnih medicinskih kongresih in poučevali študente v normalnih razmerah. Epidemija je mora za vse, ampak mi, ki se vsak dan pogovarjamo o konkretnih bolnikih s covidom-19, niti v sanjah ne pomislimo, da bi nehali opravljati svoje delo – nam to lahko oprostite? Medtem pa imate drugi vse demokratične možnosti, da s političnimi sredstvi slovenski družbi postavite pravo, odkrito in zaresno politično vprašanje o epidemiji in, če bodo volivci za, ustavite epidemiologe in ustavite epidemijo, da niti ena številka o okuženih ne bo več prišla v časopise, kaj šele v TV-poročila. Mi, zdravniki, ki se ukvarjamo z obolelimi za covidom-19, pa bomo še naprej opravljali svoje delo, kolikor bo pač v naših močeh.

Ne obtožujte zdravnikov – infektologov, mikrobiologov in zlasti epidemiologov –, da želimo lažno povečevati in podaljševati to epidemijo.