Otro­ci, od­vi­sni od teh­no­lo­gij

Upo­ra­ba ele­k­tro­ni­ke Ko za­ba­va po­sta­ne pro­blem

Delo (Slovenia) - - PREDNJA STRAN - Špela Kuralt

Po oce­nah am­bu­lan­te za zdra­vlje­nje za­svo­je­no­sti v No­vi Go­ri­ci je v Slo­ve­ni­ji od tri do šti­ri ti­soč mla­dih, ki so po­pol­no­ma ne­funk­ci­o­nal­ni in svo­je te­ža­ve »re­šu­je­jo« v vir­tu­al­nem sve­tu. Do­kler otro­ci de­la­jo s teh­no­lo­gi­jo, to­rej ra­ču­nal­ni­ki, pa­me­tni­mi te­le­fo­ni, ta­bli­ca­mi, ni nič na­ro­be, po­u­dar­ja­jo stro­kov­nja­ki. Te­ža­va na­sta­ne, ko vse te na­pra­ve po­sta­ne­jo za­ba­va. Mi­ha Kra­mli, vod­ja edi­ne am­bu­lan­te v dr­ža­vi, v ka­te­ri zdra­vi­jo ne­ke­mič­ne od­vi­sno­sti, je raz­kril: »V am­bu­lan­ti ima­mo 81 mla­do­stni­kov, ki so več kot 3000 ur na le­to na druž­be­nih omrež­jih in igri­cah. Mi smo v služ­bi na le­to oko­li 2000 ur. Na­ši otro­ci so več na te­le­fo­nih, kot smo mi v služ­bi!« Spe­ci­al­na pe­da­go­gi­nja Nad­ja Pre­vol­nik ugo­ta­vlja, da otro­ci ob­vla­da­jo vse manj roč­nih spre­tno­sti. Slab­ši so so­ci­al­ne ve­šči­ne, ve­de­nje v smi­slu so­ci­al­ne in­te­li­gen­ce, pri­sto­pa­nja, po­go­var­ja­nja, ve­li­ko­krat se zdi, da so od­tu­je­ni in v svo­jem sve­tu. Špela Kuralt

Skr­bi nas, da se bo vpliv teh­no­lo­gi­je po­znal dol­go­roč­no. Am­pak mi­slim, da ga bo­mo lah­ko me­ri­li ali oce­nje­va­li še­le čez de­se­tle­tja, ko bo­mo ime­li žal več otrok, pri ka­te­rih bo­do ta­ki od­klo­ni opa­zni.

Ma­te­ja Hu­do­klin

Otro­ci ima­jo če­da­lje manj roč­nih spre­tno­sti. Slab­ši so so­ci­al­ne ve­šči­ne, ve­de­nje v smi­slu so­ci­al­ne in­te­li­gen­ce, pri­sto­pa­nja, po­go­var­ja­nja, ve­li­ko­krat de­lu­je­jo od­tu­je­ni in v svo­jem sve­tu.

Nad­ja Pre­vol­nik

V am­bu­lan­ti ima­mo 81 mla­do­stni­kov, ki so več kot 3000 ur na le­to na druž­be­nih omrež­jih in igri­cah. Mi smo v služ­bi na le­to oko­li 2000 ur.

Mi­ha Kra­mli

Ve­či­na otrok bo pri­ho­dnji te­den v šo­lo spet se­dla za do­mač ra­ču­nal­nik. Do­kler otro­ci de­la­jo s teh­no­lo­gi­jo, to­rej ra­ču­nal­ni­ki, pa­me­tni­mi te­le­fo­ni, ta­bli­ca­mi, ni nič na­ro­be, po­u­dar­ja­jo stro­kov­nja­ki. Te­ža­va na­sta­ne, ko vse te na­pra­ve po­sta­ne­jo za­ba­va. Če nas de­lo na ra­ču­nal­ni­ku utru­ja, nas ra­ču­nal­ni­ške igri­ce in druž­be­na omrež­ja do­be­se­dno vle­če­jo. Tu­di za­to je tre­ba za­ba­vo na teh na­pra­vah otro­kom nuj­no ome­je­va­ti, saj se hi­tro, tu­di v zgolj ne­kaj me­se­cih, lah­ko zgo­di, da bo­ste do­ma do­bi­li za­svo­jen­ca. Po oce­nah am­bu­lan­te za zdra­vlje­nje za­svo­je­no­sti v No­vi Go­ri­ci je v Slo­ve­ni­ji tre­nu­tno od tri do šti­ri ti­soč mla­dih, ki so pov­sem ne­funk­ci­o­nal­ni, ki svo­je te­ža­ve »re­šu­je­jo« v vir­tu­al­nem sve­tu.

»Na več rav­neh se po­ja­vlja­jo spre­mem­be pri ra­zvo­ju otrok. Če­da­lje več je od­sto­panj in ra­zvoj­nih pri­manj­klja­jev na go­vor­no-je­zi­kov­nem po­dro­čju ter pri ini mo­to­ri­ki. Otro­ci ima­jo če­da­lje manj roč­nih spre­tno­sti. Slab­ši so so­ci­al­ne ve­šči­ne, ve­de­nje v smi­slu so­ci­al­ne in­te­li­gen­ce, pri­sto­pa­nja, po­go­var­ja­nja, ve­li­ko­krat de­lu­je­jo od­tu­je­ni in v svo­jem sve­tu,« raz­la­ga spe­ci­al­na pe­da­go­gi­nja v pro­gra­mu Ne­ver­je­tna le­ta Cen­tra za du­šev­no zdrav­je otrok in mla­do­stni­kov v ZD Ce­lje Nad­ja Pre­vol­nik. Do­da­ja, da do­ka­zov, kaj je kri­vo za ta­ko sta­nje, ni, bi pa to lah­ko pri­pi­sa­li tu­di vpli­vu no­vih teh­no­lo­gij. »Vzro­kov za to­vr­stna od­sto­pa­nja je se­ve­da več. Ni le teh­no­lo­gi­ja. Se pa ta od­sto­pa­nja po­ka­že­jo hi­tro, opa­zi­mo jih že na sis­te­mat­skih pre­gle­dih tri­le­tni­kov.«

Di­rek­to­ri­ca Sve­to­val­ne­ga cen­tra za otro­ke, mla­do­stni­ke in star­še Ljubljana, spe­ci­a­list­ka kli­nič­ne psi­ho­lo­gi­je dr. Ma­te­ja Hu­do­klin pra­vi, da je lo­gič­no, da ve­dno več otrok pre­več upo­ra­blja no­ve teh­no­lo­gi­je, saj pred 15 le­ti teh še ni bi­lo ozi­ro­ma ce­nov­no ni­so bi­le ta­ko lah­ko do­sto­pne. Tu­di ona pa po­u­dar­ja, da raz­i­skav, ki bi do­ka­za­le nji­hov slab vpliv na ra­zvoj otrok, ni ozi­ro­ma jih je pre­ma­lo, da bi lah­ko na pod­la­gi te­ga skle­pa­li, da je (na­pač­na) upo­ra­ba teh­no­lo­gi­je »kri­va« za ve­denj­ske in dru­ge od­klo­ne. Ven­dar­le pa do­da­ja: »Gle­de na to, kaj vse ve­mo in ka­kšna zna­nja ima­mo o otro­ko­vem ra­zvo­ju, ka­ko po­memb­na je in­te­rak­ci­ja med ma­mo in otro­kom, star­ši in otro­ki, med sa­mi­mi vr­stni­ki, se bo­ji­mo ozi­ro­ma nas skr­bi, da se bo vpliv teh­no­lo­gi­je po­znal dol­go­roč­no. Mi­slim pa, da bo­mo te­ga lah­ko me­ri­li ali oce­nje­va­li še­le čez de­se­tle­tja, ko bo­mo ime­li žal več otrok, pri ka­te­rih bo­do ta­kšni od­klo­ni opa­zni.«

Ima­mo čas?

Pr­va in še ve­dno edi­na am­bu­lan­ta v dr­ža­vi, kjer zdra­vi­jo ne­ke­mič­ne od­vi­sno­sti, je v No­vi Go­ri­ci. Vod­ja Mi­ha Kra­mli pra­vi, da že 20 let opo­zar­ja na po­men ne­ke­mič­nih od­vi­sno­sti, v am­bu­lan­ti je že 55 od­stot­kov pa­ci­en­tov »ne­ke­mič­nih«, po­ja­snju­je: »Sem so­di­jo igri­ce, druž­be­na omrež­ja, igre na sre­čo, bor­za, sta­ve, yo­u­tu­be …« Če­prav znan­stve­no mo­go­če ne mo­re­mo do­ka­za­ti vpli­va teh­no­lo­gi­je, se Kra­mli z njim sre­ču­je vsak dan: »Po po­dat­kih, ki jih vo­di­mo sa­mo v na­šem cen­tru, do­mne­va­mo, da ima­mo v Slo­ve­ni­ji od tri do šti­ri ti­soč mla­dih, ki so po­pol­no­ma ne­funk­ci­o­nal­ni; ko ima­jo pro­blem v šo­li, ko­mu­ni­ka­ci­ji, s sa­mo­po­do­bo, sa­mo­za­ve­stjo, kon­cen­tra­ci­jo, jih sve­tov­ni splet na­me­sto v re­še­va­nje pro­ble­ma v re­al­nem

sve­tu usme­ri v vir­tu­al­ni svet, kjer se po­ču­ti­jo do­bro. Vsak, ki jih va­bi ali si­li, da gre­do iz vir­tu­al­ne­ga v re­al­no in se spo­pa­de s pro­ble­ma­ti­ko, je nji­hov so­vra­žnik in so lah­ko do nje­ga ce­lo iz­ič­no agre­siv­ni. V cen­tru ima­mo po­da­tek, da je 37 od­stot­kov teh, ki po­i­šče­jo po­moč za­ra­di te­žav z no­vo teh­no­lo­gi­jo, že iz­va­ja­lo na­si­lje nad svo­ji­mi bli­žnji­mi ali oko­li­co. Pri ena­kem šte­vi­lu nar­ko­ma­nov je ta de­lež tri od­stot­ke.«

V cen­tru tre­nu­tno zdra­vi­jo več kot 280 ne­ke­mič­nih za­svo­jen­cev. Naj­mlaj­ši, za­svo­jen z no­vo teh­no­lo­gi­jo, je štel de­vet let, naj­sta­rej­ši 84. Me­ja ni, star­ši pa na­pa­ke de­la­jo že kma­lu po roj­stvu, ko otro­ku na ogra­jo otro­ške po­ste­lji­ce po­sta­vi­jo mo­ni­tor. »Ta­ko že v zi­bel­ki pro­gra­mi­ra­mo mo­žga­ne na in­ten­ziv­nost,« pra­vi Kra­mli. Ka­sne­je otrok do­bi ele­k­tron­sko igrač­ko, pri ka­te­ri pri­ti­ska na gum­be in ki­ki­ri­ka pe­te­lin, ri­ga osli­ček, mi­jav­ka muc­ka. Star­ši mi­sli­jo, ka­ko je otrok pa­me­ten, ka­ko hi­tro se je na­u­čil upo­ra­blja­ti ne­ko ele­k­tron­sko na­pra­vo, a Kra­mli opo­zar­ja: »Tu ne gre za no­be­no in­te­li­gen­co, am­pak za to, da otrok sle­di ugod­ju. Otrok ni ge­nij, am­pak je pa­del v pro­ces, ko išče za­do­vo­lji­tev, ugod­je. Fo­kus nje­go­ve­ga za­do­volj­stva je kon­cen­tri­ran na 40 kva­dra­tnih cen­ti­me­trov ve­lik mo­ni­tor, za­ra­di ka­te­re­ga ne se­že po ob­zor­ju. Ko bo­mo te­ga otro­ka pe­lja­li v na­ra­vo, bo tam do­ži­vel sti­sko in bo na­re­dil sce­no, da se čim prej vr­ne do­mov, gre na­zaj k mo­ni­tor­ju, kjer se v hi­pu po­mi­ri, ker so se mo­žga­ni pri­klju­či­li na in­ten­ziv­nost, na ka­te­ro so na­va­je­ni. Na­ra­va ga ogro­ža, v njej do­ži­vi dolg­čas.«

Ko je pre­več …

Kra­mli po­u­dar­ja, da če­prav pre­ti­ra­na upo­ra­ba teh­no­lo­gi­je za za­ba­vo ško­di tu­di od­ra­slim, je za otro­ke lah­ko pre­cej bolj uso­dna. Ve­li­ko pre­da­va po Slo­ve­ni­ji in in­for­ma­ci­je s te­re­na ni­so spod­bu­dne, raz­la­ga: »Modra sve­tlo­ba iz ele­k­tron­skih igračk, mo­bi­te­lov, ta­blic … vpli­va na sta­nje me­la­to­ni­na v mo­žga­nih, ki omo­go­ča po­či­tek, spa­nje. Ima­mo po­da­tek, da ve­dno več otrok in mla­do­stni­kov ne mo­re spa­ti, so ve­dno bolj ne­mir­ni, raz­dra­žlji­vi, se tež­je kon­cen­tri­ra­jo. Ta­ki lju­dje so pa­siv­ni, ni­ma­jo ustvar­jal­no­sti, vo­lje. Kot po­ro­ča­jo šo­le in star­ši, je ve­dno več otrok, ki se jim nič ne da, ne ve­do, kaj si že­li­jo, ves čas so ener­gij­sko pod­hra­nje­ni, ves čas v ener­gij­ski kri­zi. Na­ve­li­ča­ni, utru­je­ni, ne mo­re­jo pri­ti do za­gna­no­sti. Za od­ra­sle je manj ne­var­no­sti, ker je na­ša av­to­ce­sta v mo­žga­nih že zgra­je­na.«

Za­svo­je­nost se lah­ko raz­vi­je ze­lo hi­tro. Po po­dat­kih, ki jih ima­jo v no­vo­go­ri­škem cen­tru in jih pri­mer­ja­jo s ko­le­gi v tu­ji­ni, je do­volj pol le­ta do za­dnje fa­ze, to­rej do fa­ze za­svo­je­no­sti. Do­kler bo otrok brez te­žav za­pu­stil igri­co ali druž­be­no omrež­je in pri­šel jest, ko ga bo­mo po­kli­ca­li k obe­du, ve­mo, da te­žav ni. Če ga pri­de­mo is­kat, pa ne od­i­de stran od ra­ču­nal­ni­ka, in ko ga po­nov­no po­kli­če­mo, konč­no pre­kli­nja­joč vsta­ne ter od­ne­se kro­žnik v svo­jo so­bo, ve­mo, da po­tre­bu­je stro­kov­no po­moč. V na­sle­dnji fa­zi otrok za­to, ker smo ga zmo­ti­li pri igri­ci, po­no­ri in za­dnja fa­za je za­svo­je­nost, ko se je s star­šem ozi­ro­ma s ko­mer ko­li, ki ga je zmo­til, pri­pra­vljen tu­di step­sti. V za­dnjih dveh fa­zah je nuj­na ho­spi­tal­na obrav­na­va, po­u­dar­ja Kra­mli in do­da­ja, da te­ga v Slo­ve­ni­ji ni­ma­mo: »Na Hr­va­škem to ob­sta­ja. Mi pa teh na­ših 81 mla­do­stni­kov, ki so pov­sem ne­funk­ci­o­nal­ni, ne mo­re­jo kon­ča­ti šo­le, ne mo­re­mo ni­ka­mor vklju­či­ti. Na psi­hi­a­tri­jo ne so­di­jo, v splo­šne bol­ni­šni­ce tu­di ne, po­tre­bo­va­li bi po­seb­no obrav­na­vo.«

Pre­ven­ti­va

Na sple­tu se lah­ko do­ga­ja­jo ve­li­ke ma­ni­pu­la­ci­je. Ra­zu­mlji­vo, pra­vi Kra­mli: »Da­nes v enem dne­vu do­bi­mo to­li­ko in­for­ma­cij na sve­tov­nem sple­tu, kot smo jih prej v dveh le­tih. Na­ši mo­žga­ni so oku­pi­ra­ni z in­for­ma­ci­ja­mi in spro­ce­si­ra­jo le ti­ste po­dat­ke, ki so ne­zah­tev­ni, lu­štni. Naj­stnik bo na­šel re­kla­mo za de­o­do­rant, ki dr­ži 72 ur, nje­go­vi mo­žga­ni bo­do to spro­ce­si­ra­li kot ku­pi in upo­ra­bljaj. Ne spro­ce­si­ra­jo pa, da se mo­ra vsak dan tu­ši­ra­ti. In ta­kih ima­mo ve­li­ko. Ima­mo otro­ke, ki so ze­lo in­for­mi­ra­ni, ni­ma­jo pa zna­nja. Do­ga­ja se jim ve­li­ka ma­ni­pu­la­ci­ja z ra­zvo­jem mo­žga­nov, in­te­lek­ta, in če bo­mo lju­dje na­se­da­li, ka­že pa sla­bo, bo ma­ni­pu­la­ci­ja ve­dno ve­čja in ti­sti, ki naj­bolj kri­či­jo svo­bo­da, so naj­ve­čji su­žnji.« Kra­mli po­u­dar­ja, da so ta­ki otro­ci ne­zmo­žni ka­kr­šne ko­li pre­so­je ve­ro­do­stoj­no­sti in­for­ma­cij na sple­tu. Tu­di če bi se star­ši z nji­mi ve­li­ko po­go­var­ja­li: »V am­bu­lan­ti ima­mo 81 mla­do­stni­kov, ki so več kot 3000 ur na le­to na druž­be­nih omrež­jih in igri­cah. Mi smo v služ­bi na le­to oko­li 2000 ur. Na­ši mul­ci so več na te­le­fo­nih, kot smo mi v služ­bi! Pre­pri­čaj­te s kon­struk­tiv­no de­ba­to mul­ca o ne­u­stre­zno­sti ma­ni­pu­la­ci­je do­lo­če­nih vse­bin. Kdo bo kos 3000 uram pra­nja mo­žga­nov z ne­ka­jur­ni­mi de­ba­ta­mi na le­to? Ze­lo tež­ko. Iz­re­dne­ga po­me­na je pre­ven­ti­va.«

Tu­di Hu­do­kli­no­va pra­vi, da je prav pre­ven­ti­va ključ­na za pri­ho­dnost: »Star­ši se ve­li­ko­krat znaj­de­jo v za­ga­ti in ne ve­do, kaj in ka­ko. Vpra­ša­nje je, ali smo zdra­vstve­ni de­lav­ci res pr­vi in pra­vi na­slov, da jim sve­tu­je­mo. Za­to so nuj­ne ta­ke toč­ke, usta­no­ve, or­ga­ni­za­ci­je, kot je, de­ni­mo, Lo­go­ut, zdru­že­nja, ki nu­di­jo pod­po­ro in oza­ve­šča­jo lju­di, in bi jih mo­ra­lo bi­ti več.« Kra­mli pa bi sve­to­va­nja uve­del že v ma­te­rin­ski šo­li, ki jo obi­sku­je­jo sko­raj vsi bo­do­či star­ši. Sle­di­la bi pre­da­va­nja v vrt­cih in osnov­nih šo­lah, kjer bi do­se­gli res vse. Tam bi star­ši sli­ša­li, ka­ko uve­sti kul­tu­ro upo­ra­be no­ve teh­no­lo­gi­je v dru­ži­ni. No­va teh­no­lo­gi­ja na­mreč ni­ka­mor ne bo šla, am­pak je bo ve­dno več. Od nje bo­mo ve­dno bolj od­vi­sni, a ne sme­mo bi­ti za­svo­je­ni, po­u­dar­ja Kra­mli.

Kdaj do te­le­fo­na?

»Ve­mo, da za otro­kov ra­zvoj ni ustre­zno, da se mu da v pred­šol­skem ob­do­bju v ro­ke te­le­fon, da igra igri­ce ozi­ro­ma da je te­ga pre­več de­le­žen. In da je ma­mi­ca, ki vo­zi otro­ka z vo­zič­kom, usmer­je­na v svoj te­le­fon, ne pa v obraz svo­je­ga otro­ka in sploh ne pre­po­zna, kaj ji ta spo­ro­ča, ker je nje­na po­zor­nost usmer­je­na dru­gam,« opo­zar­ja Hu­do­kli­no­va. Na vpra­ša­nje, kdaj naj bi otro­ku ven­dar­le da­li te­le­fon, pa od­go­vo­ri z vpra­ša­njem: »Za­kaj ga pa po­tre­bu­je? Ne pri­po­ro­čam sta­ro­sti, kdaj naj otrok do­bi te­le­fon. Prav na­spro­tno. Ka­sne­je, ko so že v vr­stni­ških sku­pi­nah in se pri­mer­ja­jo med se­boj in jim to pred­sta­vlja sta­tus, po­lo­žaj v sku­pi­ni, otrok pa je brez te­le­fo­na lah­ko iz­lo­čen, je dru­ga­če. Ta­krat se vpra­ša­mo, kaj je ve­čje zlo. Am­pak do ado­le­scen­ce te­le­fo­na ni­ka­kor ne po­tre­bu­je­jo. Smo pa ka­sne­je od­ra­sli dol­žni in mo­ra­mo nad­zi­ra­ti upo­ra­bo.«

Pre­vol­ni­ko­va me­ni po­dob­no, da na­mreč otro­ci te­le­fo­na prav zgo­daj ne po­tre­bu­je­jo: »Te­le­fon je na­me­njen ko­mu­ni­ka­ci­ji. Otrok ga to­rej lah­ko do­bi, ko je to­li­ko zrel,

ve­lik, da je sa­mo­sto­jen. Gre peš iz šo­le, do­ma je sam in po­tre­bu­je te­le­fon, da se ja­vi, da je vse v re­du ali če kaj po­tre­bu­je. Če ima­jo star­ši ta­ko sa­mo­stoj­ne otro­ke, da pri še­stih le­tih ho­di­jo sa­mi na tre­nin­ge, v glas­be­no šo­lo in pov­sod dru­gam, po­tem ne vi­dim no­be­ne te­ža­ve, da jim ne bi ku­pi­li te­le­fo­na. Am­pak ve­mo, da je sa­mo­stoj­nost da­nes pro­blem, da se otro­ke vo­zi vse­po­vsod. Če otro­ka vo­zi­te od vrat do vrat, te­le­fo­na ne po­tre­bu­je. Sploh pa ne pa­me­tne­ga.«

Osnov­na pra­vi­la

Ko ga ven­dar­le do­bi­jo, pa mo­ra bi­ti upo­ra­ba ome­je­na s ča­som in pro­sto­rom, pra­vi Kra­mli. Otrok naj ele­k­tron­ske na­pra­ve upo­ra­blja v sku­pnem pro­sto­ru, v so­bi naj ni­ma no­be­nih. Tu­di te­le­vi­zi­je ne. Kra­mli še sve­tu­je, da otro­ku do pe­te­ga le­ta ni na očeh ni­ti da­ljin­ski upra­vljal­nik: »Si­cer bo to pr­va stvar, ki jo bo is­kal, da bo lah­ko pri­ti­skal na gum­be.« Če otrok de­la, se uči z no­vo teh­no­lo­gi­jo, ni te­žav, pri za­ba­vi pa mo­ra bi­ti upo­ra­ba ome­je­na, po­u­dar­ja Kra­mli: »Če je to dva­krat na te­den po pol ure, je to po­pe­stri­tev igre in je do­bro, če ima ele­k­tron­sko igrač­ko vsak dan od dve do šti­ri ure, je pa to sla­bo.« Me­jo je tre­ba po­sta­vi­ti pri vsa­kem otro­ku po­se­bej, pa raz­la­ga Pre­vol­ni­ko­va: »Star­šem sve­tu­jem re­cept dr. Ran­ka Ra­je­vića, ki pra­vi, da mo­ra ena ura teh­no­lo­gi­je, pri če­mer mi­sli na te­le­vi­zi­jo, ra­ču­nal­nik, ta­bli­co, te­le­fon, na dan pri­ne­sti s sa­bo tri ure gi­ba­nja. Otro­ci se da­nes pre­ma­lo gi­ba­jo, gi­ba­nje pa je gra­dnik nji­ho­ve­ga ce­lo­tne­ga ra­zvo­ja, tu­di ko­gni­tiv­ne­ga, so­ci­al­ne­ga, ču­stve­ne­ga. Ven­dar pra­ve­ga re­cep­ta ni in vsak otrok je dru­ga­čen. Ne­ka­te­ri so bolj do­vze­tni in tež­je od­lo­ži­jo te­le­fon, dru­gi so bolj rav­no­du­šni in je ome­je­va­nje za star­še laž­je.«

Ve­li­ko­krat bi mo­ra­li star­ši ome­ji­ti tu­di sa­mi se­be. Na to opo­zar­ja tu­di Hu­do­kli­no­va, ki do­da­ja, da je čez­mer­na upo­ra­ba in­ter­ne­ta, igric, druž­be­nih omre­žij lah­ko »le« sred­stvo za umik in beg: »Da­nes je to ze­lo pri ro­ki. Že zgolj sr­fa­nje po sple­tu. Pro­ble­mi kot ta­ki pa so dru­gje in so ta­kšni, ka­kr­šni so bi­li tu­di pred de­se­tle­tjem. Če starš ne na­me­nja do­volj po­zor­no­sti otro­ku, ker je pre­ti­ra­no za­to­pljen v ra­ču­nal­nik ali te­le­fon, ima to za otro­ka po­sle­di­ce. Ven­dar kvar­ne­ga vpli­va na otro­ka ni­ma teh­no­lo­gi­ja, am­pak dej­stvo, da se starš ne ukvar­ja z njim, ko ga ta po­tre­bu­je.« Vseh teh pa­sti se ti­sti, ki raz­vi­ja­jo to teh­no­lo­gi­jo, za­ve­da­jo, do­da Kra­mli: »Za­to je ra­zu­mlji­vo, da je svo­jim otro­kom ne do­vo­li­jo upo­ra­blja­ti. Gre za hu­do dvo­lič­nost. Ven­dar pa po­u­dar­jam, da je no­va teh­no­lo­gi­ja ne­kaj ču­do­vi­te­ga, brez nje ne gre, če jo zna­mo upo­ra­blja­ti.«

Ključ do zna­nja o pra­vil­ni upo­ra­bi je po­sto­pno – ra­je z moč­nim pri­ti­skom na za­vo­ro – vpe­lje­va­nje teh­no­lo­gi­je in vna­prej­šnji do­go­vo­ri v dru­ži­ni, ki pa jih mo­ra­jo vsi spo­što­va­ti. Tu­di star­ši, še po­se­bej po­u­da­ri Pre­vol­ni­ko­va: »Z zgle­dom naj­več na­re­di­mo. Če ma­ma vi­si na fa­ce­bo­o­ku že dve uri, zra­ven pa vre­šči na otro­ka, naj se spra­vi učit, to ne bo pi­lo vo­de. Prej ali slej bo otrok ena­ko po­čel.«

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.