Epidemija in ukrepi bodo stiske še povečali
Dan boja proti revščini Med prejemniki socialne pomoči je kar 60 odstotkov dolgotrajnih, zaposlitev pa ne zagotavlja izhoda
Ljubljana – »Revščina je zame to, da človek nima kaj postaviti na mizo. Plačati moraš elektriko, vse položnice in kredit in ne ostane več za hrano. Prišla sem do tega, da sem mešala vodo in sladkor, da sem preživela, mleko za otroke, ki sem ga imela, pa sem redčila z vodo.« To je eno od pričevanj, ki ga zasledimo v prvem Poročilu o spremljanju revščine in socialne izključenosti v Sloveniji. Izšlo je ob današnjem mednarodnem dnevu boja proti revščini.
Barbara Hočevar
V Sloveniji je bila leta 2019 stopnja tveganja revščine 12-odstotna, kar pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga, živelo približno 243.000 prebivalcev. Statistični uradi evropskih držav merijo tako imenovano relativno revščino – predpostavlja se, da so relativno revni tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, ki je običajen za družbo, v kateri živijo. Prag se računa vsako leto posebej in se določi v višini 60 odstotkov mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka vseh gospodinjstev. Ta je v Sloveniji lani za enočlansko gospodinjstvo znašal 703 evre na mesec oziroma 8440 evrov na leto. Na Hrvaškem je, na primer, prag tveganja revščine 4384 evrov, v Romuniji 2310, na drugi strani pa v Luksemburgu 24.162 evrov in na Danskem 18.430. V članicah EU se stopnja tveganja revščine giblje od 10,1 odstotka na Češkem do 23,8 odstotka v Romuniji. Nižjo stopnjo kot Slovenija ima poleg Češke še Finska.
Ženske so bolj izpostavljene revščini, predvsem starejše od 65 let, v najslabšem položaju so enočlanska gospodinjstva, delovno neaktivni, med njimi pa predvsem brezposelni.
• Pod pragom tveganja revščine lani 243.000 prebivalcev Slovenije.
Prikrajšanje na številnih področjih
»A revščina ni le materialna ali finančna in se ne meri samo v evrih, temveč pomeni predvsem prikrajšanost v dostopu do virov, storitev, v odnosih in možnostih javnega udejstvovanja,« opozarja dr. Živa Humer, ki je skupaj z Ano Kalin uredila Poročilo o spremljanju revščine in socialne izključenosti v Sloveniji v okviru Evropske mreže za boj proti revščini (EAPN). Pri njegovem nastanku pa so sodelovali predstavniki več kot 15 humanitarnih in nevladnih organizacij, ki so dejavne na tem področju. Ključni del poročila so pričevanja ljudi z izkušnjo življenja v pomanjkanju. »Čeprav v EU merimo relativno revščino, me je kot raziskovalko šokiralo, da so sogovornice in sogovornik z nami delili izkušnje o absolutni revščini, ko človek nima dovolj sredstev niti za osnovne dobrine, kot je hrana,« je dejala dr. Živa Humer.
Številni izsledki analize vzbujajo skrb – eden od njih je, da je kar 60 odstotkov prejemnikov denarne socialne pomoči to dobivalo najmanj dve leti v zadnjih treh letih. »To pomeni, da velik del ljudi ostane zunaj trga dela in se nanj sploh ne more več vrniti. Dolgotrajna revščina je izraz tega, da sistem ne deluje, kot bi moral. Velik problem je večgeneracijska revščina, ki se 'deduje' iz roda v rod. Deklarativno govorimo o enakih možnostih, realnost pa ni taka,« opozarja predstavnica mreže EAPN Slovenije.
»Treba se je zavedati, da je revščina večplastna, in tudi, da zelo načenja fizično in psihično zdravje ljudi,« še poudarila raziskovalka in dodala, da predpostavka, da je zaposlitev izhod iz revščine, v neoliberalni ekonomiji ne drži. To občutijo delavci in prekarni z minimalno plačo (trenutno je, brez dodatkov, približno 700 evrov neto) ali še manj. Približno sedem odstotkov zaposlenih poleg dohodkov iz dela prejema še denarno socialno pomoč. Ta delež pa se bo, po prepričanju dr. Žive Humer, še povečal.
»Razmerja med minimalno plačo in denarno socialno pomočjo so problematična. Pomembno je vprašanje, zakaj dopuščamo, da je minimalna plača tako nizka, da vodi v revščino in da morajo zaposleni prejemati denarno socialno pomoč. Kako ljudem, ki jih trg dela ne sprejeme, bodisi zaradi starosti, bolezni, neustrezne izobrazbe, zagotoviti minimalen dohodek, ki bo omogočal dostojno življenje? In hkrati, zakaj je minimalni dohodek postavljen tako nizko, da ne omogoča preživetja?« ugotavljajo v poročilu.
Svarila pred posledicami epidemije
Humanitarne organizacije posebej skrbijo, kakšne bodo posledice epidemije. V Unicefu Slovenija opozarjajo na vplive na otroke – revščino najbolj tvegajo otroci iz družin brez delovno aktivnih članov, z migrantskim ozadjem, iz enostarševskih družin – in vlado pozivajo, naj pripravi učinkovite ukrepe, utemeljene na potrebah otrok in njihovih družin. »Že pred pandemijo smo imeli številne ranljive otroke, njihove stiske so se samo še poglobile. Pri načrtovanju politik je zato treba biti pozoren na to, da so zajete vse skupine, posebno najranljivejše, « je dejala Alja Skele iz Unicefa.
• V najslabšem položaju so ženske, starejše od 65 let, ki živijo same.
• Opozorila o posledicah epidemije in ukrepih za najranljivejše.
Predpostavka, da je zaposlitev izhod iz revščine, v neoliberalni ekonomiji ne drži. Živa Humer