Šikaniranje otrok ali zgolj trenerske zahteve?
Celjski hokej »V treh letih sem dvakrat videl begunce, ki so izčrpani, sestradani in prezebli prišli sem. Skuhal sem jim čaj in poklical policijo.« Nekateri starši opozarjajo, da je trener preoster in da je on vzrok, da je klub zapustilo več kot 20 otrok
Celje – Hokejski klub True Celje je po navedbah staršev in seznamu, ki so ga poslali v naše uredništvo in na Hokejsko zvezo Slovenije (HZS), v dveh sezonah zapustilo vsaj 24 otrok. Večina naj bi odšla zaradi trenerja, ki naj bi otroke celo šikaniral. Dvanajst otrok hokej še naprej trenira v Mariboru in na Bledu. V HK Celje pravijo, da problem še zdaleč ni v trenerju, zaradi katerega je v klub prišlo veliko novih otrok, ampak v problematičnih starših. V Mariboru z istimi starši težav nimajo. »Nihče si ne želi, da bi klub propadel. Kaj bi s tem pridobili? Naši otroci bi izgubili možnost igrati hokej. Vsak trener ima svoj način dela. Eni prenašajo kričanje, drugi pa ne. Ampak v tem trenutku druge možnosti v Celju ni. Jih pa trener šikanira, govori jim, da so nesposobni,« pojasnjuje mama otroka, ki še vedno trenira v Celju. Večina, ki je šla, je izpostavila, da je bil vzrok trener.
Predsednik kluba Vid Valenčak pravi, da kluba ni zapustilo toliko otrok. Priznava, da jih je dvanajst res odšlo drugam, a da zagotovo ni kriv trener Dejan Ramšak: »Mogoče nam ne uspe uresničiti ambicij staršev, ki bi jih radi z otrokom v tem športu dosegli. Trener je v klubu najbolj zaslužen za vpis otrok, da smo povečali članstvo z 39 na 76 v štirih letih. Večina staršev ima dobro mnenje o njem, kar je bilo potrjeno na letošnji volilni skupščini.« Na njej je več kot 50 staršev soglasno potrdilo vodstvo, glasujejo lahko le člani kluba. Članstvo potrjuje upravni odbor kluba.
Disciplina ali šikaniranje
Valenčak trenerju zaupa: »Pri podajanju vaj na ledu je bolj glasen in direkten pri interpretiranju napak, a nikoli žaljiv. Dopuščam pa možnost, da je za kakšnega starša, ki ima morda bolj 'mehko' vzgojo, to preveč.« Ramšak zanika, da bi bil kadar koli žaljiv, da pa zahteva disciplino: »Za nekoga je to preveč, za nekatere pa še premalo. Ne moremo se obremenjevati zaradi fanta, ki ga eden v garderobi ne mara. Stremeti moramo k temu, da zgradimo kult ekipe.« Ramšak pravi, da so največji problem starši: »Hokej je šport, ki zahteva energijo. Fant, ki je umetnik, bo težko hokejist, ker nima te energije, tega 'drajva'. Največji problem teh, ki so šli, ni bil v njih samih, ampak v njihovi vzgoji.«
Predsednik HDK Maribor Mitja Robar slabih izkušenj s temi starši nima: »Odkar so postali člani našega kluba, nismo imeli nobenih težav ne z otroki ne z njihovimi starši. Je pa v interesu HDK Mari
Toni Verderber se prebivalci kolpske doline sprašujejo o smiselnosti postavljanja ograje, ki je že po nekaj mesecih na tleh. Poleg tega je vsaj na enem mestu prekinjena, ker jo je prebila skala s pobočja. Velika ovira pa je tudi za divje živali, ki jim je – če ni v bližini na stežaj odprtih vrat – onemogočen dostop do pitne vode. Zmedene so, ker se v prostoru ne znajdejo več tako kot prej. Za ljudi in živali – divje in domače – pa so nevarni tudi koluti rezilne žice, ki so jih izvajalci ponekod pustili kar ob ograji …
»V treh letih sem dvakrat videl begunce, ki so izčrpani, sestradani in prezebli prišli sem. Skuhal sem jim čaj in poklical policijo,« razloži Toni Verderber, ki meni, da obstaja vrsta slišijo. In kje je meja? »Dokler ostaja spoštljiv in brez vsega, kar bi se lahko razumelo kot agresivnost. Nobeno preklinjanje, nobena oblika verbalne ali celo izične zlorabe ne sodi v delo trenerja.« Dodaja, da je prav obnašanje trenerjev eden boljših načinov za varovanje meje, kot pa je draga ograja. »Kdor prepotuje več kot 1000 kilometrov in pride do sem, ga ograja ne bo ustavila, da bi šel naprej,« pravi sogovornik in pohvali policijo, ki v teh redko poseljenih krajih izvaja nadzor.
Postavitev ograje – po grobi oceni je bilo za deset kilometrov obkolpske ograje porabljenih več kot milijon evrov – je po mnenju ključnih elementov za vzpostavljanje odnosa med njim in ekipo.
Tudi trenerji se srečujejo s pritiski, opozarja Kajtnova: »Obnašanje trenerjev je velikokrat posledica napetosti, ki jo pri njih povzroča sistem. Na žalost so klubi še vedno sogovornika stran vržen denar. Pa ne le zato, ker je na določenih mestih postavljena na povsem neprimernem mestu, tako da jo bo prva velika voda še bolj poškodovala, če ne že potrgala in odnesla. »Če bi ta denar namesto za ograjo dali za razvoj teh krajev, bi za varnost države naredili veliko več, ker bi se mladi ljudje vrnili domov. Meja bi bila obljudena in s tem varna,« pravi Toni Verderber. inancirani glede na rezultate v mlajših kategorijah. To je sistemska napaka. Ko bo to urejeno, se bodo trenerji lahko bolj sprostili in se posvečali vzgojnim nalogam športa. Obnašanje dobrega trenerja je obnašanje pedagoga, ki se zaveda, da je šport učna priložnost za učenje discipline, reda, socializacije, obnašanja in učinkovitega delovanja pod pritiski. Temu bi moral biti posvečen šport mladih. O vrhunskem športu lahko v resnici govorimo šele v članski konkurenci.«
Tanja Kajtna, ki veliko dela s klubi in pri izobraževanju trenerjev, pravi, da takih praks sicer ni veliko: »Trenerji se vse bolj zavedajo pedagoške vloge in izobraženi trenerji so poslušali veliko teh vsebin. V primerih neprimernega obnašanja trenerjev pa se morajo klubi in panožne zveze takoj odzvati. Najboljši način je povečati količino izobraževanja pri trenerjih. Kadar je osipa več kot običajno, je treba poiskati vzroke in si prizadevati, da se to v prihodnje prepreči. Ker klubi otroke potrebujejo – saj trener samega sebe ne more trenirati.«
• Iz HK Celje je v dveh sezonah odšlo več kot 20 otrok.
• Starši trdijo, da trener kriči na otroke, v klubu trdijo, da so problematični starši.
• Psihologinja Tanja Kajtna opozarja na pomen izobraževanja trenerjev.