Soočanje s Trumpovo dediščino na Bližnjem vzhodu
Nova regionalna realnost Kaj si lahko obeta Bližnji vzhod, če bodo Združene države spet dobile demokratskega predsednika?
Ameriški demokratski predsedniški kandidat Joe Biden je bil v vsej senatorski in kasneje tudi podpredsedniški karieri tesno povezan z zunanjo politiko. Zato so pričakovanja ob njegovi morebitni zmagi visoka. V Združenih državah, Evropski uniji in, seveda, na Kitajskem.
Na Bližnjem vzhodu je precej drugače. Kot podpredsednik v času predsedovanja Baracka Obame namreč Biden – skupaj s svojim nadrejenim – nikakor ni naredil vtisa. V primeru volilne zmage se bo moral soočiti – marsikje celo spopasti – z dediščino Donalda Trumpa, ki je s svojimi svetovalci (tudi iz najožjega družinskega kroga) v eni od najbolj občutljivih svetovnih regij marsikje močno spremenil razmere in, predvsem, razmerja. Kaj Bidna, če bo prestopil prag Bele hiše, čaka na Bližnjem vzhodu? In kaj si lahko Bližnji vzhod obeta, če bodo Združene države spet dobile demokratskega predsednika?
■ Donald Trump je prek svaka Jareda Kushnerja predstavil »načrt stoletja«, ki je veliko strateško darilo Izraelu in, obenem, (ponoven) izbris Palestine. Kaj lahko pričakujemo v primeru Bidnovega predsedovanja?
Velikega zasuka ameriške politike do Izraela – in Palestine – ni pričakovati. Izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki si je zelo blizu s Trumpom, se bo z Bidnom pogovarjal veliko lažje kot z Obamo, ki je od njega vztrajno zahteval ustavitev gradenj nelegalnih judovskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu. Hkrati so razmere v sveti deželi – in regiji – danes precej drugačne kot pred nekaj leti. Trumpovo priznanje Jeruzalema za izraelsko prestolnico, ki je sledilo selitvi ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva, je bilo jasen znak, kaj bo sledilo: priznanje Golanske planote in podpora izraelski priključitvi dela Zahodnega brega. To je bolj ali manj nepovraten proces, ki ga je utrdila tudi ameriška diplomatska ofenziva (posredno povezana z ustvarjanjem širše protiiranske koalicije), katere rezultat je – ob pospešeni trgovini z orožjem – tudi vzpostavitev diplomatskih odnosov (ob priznanju Izraela) med Združenimi arabskimi emirati in Izraelom. Enako velja za odnose Izraela in Bahrajna. Trumpova vladavina je utrdila izraelske položaje v regiji. Na vseh ravneh. Joe Biden bo gotovo poskusil ponuditi roko tudi pozabljenim, od vseh ključnih globalnih in regionalnih akterjev zavrženim Palestincem, a to bo v najboljšem primeru le – marketinška poteza. Dejstva na terenu so namreč nepovratno spremenjena.
■ Biden je napovedal, da bo poskusil na novo zastaviti odnose med ZDA in Savdsko Arabijo. Naftna monarhija je ključni (ne le) regionalni agent kaosa, a hkrati tudi tesna ameriška (in izraelska) zaveznica. Je uradnemu Riadu sploh mogoče stopiti na prste?
Od umora savdskega novinarja Džamala Hašodžija sta minili točno dve leti. Čeprav so tako
Združeni narodi kot Cia nakazali, da je bil naročnik umor savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman, Donald Trump svoje politike do Savdske Arabije – prve države, ki jo je po izvolitvi obiskal in takoj sklenil za 100 milijard dolarjev orožarskih poslov – ni niti malo zaostril. Prej nasprotno. Sunitska kraljevina je v središču ameriškega pritiska na Iran, povezave med ameriškimi vojaško-političnimi elitami in savdskim dvorom so večne. Ne glede na to, da so ZDA vse bolj energetsko samooskrbne in savdska nafta ni več geostrateška dobrina številka ena. Biden bo – vsaj javno – gotovo nastopil trd(n)o in se postavil nasproti savdskemu prestolonasledniku. A ta ima na voljo rezervne scenarije. Še bolj oster nagib k Rusiji in Kitajski, recimo. Tu je treba omeniti tudi vojno v Jemnu – savdski zločin proti človečnosti, ki se je začel s podporo ameriške administracije. Si bo Joe Biden hotel oprati vest?
■ Trump je ZDA hitro potegnil iz iranskega jedrskega sporazuma. Temu je sledila še januarska eksekucija Kasima Sulejmanija, prvega operativca iranskega režima. Ali lahko Biden poskrbi za ponoven preobrat?
Biden je večkrat dejal, da je bil ameriški umik iz sporazuma napaka. Napovedal je, da bo to napako poskušal popraviti.
A s tršimi pogoji za iransko stran. Morebitna vrnitev ZDA v jedrski dogovor bi zahtevala tudi usklajeno diplomatsko akcijo Evropske unije ter poslabšanje ameriških odnosov z Izraelom in Savdsko Arabijo, a to bi bila ključna poteza za umiritev razmer v regij. Od ravni odnosa med ZDA in Iranom so namreč odvisne tudi razmere v Iraku, kjer je še vedno prisotnih več tisoč ameriških vojakov, in tudi v Siriji.
■ Sirska vojna se približuje desetletnici. Lahko Biden, ki je bil podpredsednik v času vzpona samooklicane Islamske države, karkoli prispeva k njenemu koncu?
Ne veliko. Sirija je, bolj ali manj, že dlje časa oddaljena od ameriških radarjev. Pričakovati je, da bo Biden nadaljeval počasno umikanje ameriških sil – in s tem tudi vpliva – iz Sirije in regije. Podobno velja celo za oddaljeni Afganistan, kjer bodo ameriške sile prihodnje leto zaznamovale že dvajsetletnico svoje prisotnosti. Ameriški vojaški in geostrateški fokus se že nekaj let preusmerja proti Tihemu oceanu in Kitajski. Tam ležijo ameriške zunanjepolitične prioritete. V tem kontekstu je Bližnji vzhod le motnja pozornosti, nič več.
■ Kaj je ključna poteza, ki bi jo na Bližnjem vzhodu – in širši regiji – Biden moral povleči po morebitni izvolitvi?
Nujno je izboljšanje odnosov s Turčijo, ki je v geostrateškem precepu. Brez Turčije, ki je ne gre stiskati v kot, ampak jo je treba razumeti kot sila pomembno strateško akterko, v regiji ne bo ravnovesja. Turčija je lahko tudi edina država, ki bo znova povezala sunitske in šiitske države. Tudi tu bi morala odigrati pomembno diplomatsko vlogo Evropska unija (interes: migracije, stabilnost vzhodnega Sredozemlja, mirovni sporazum v Libiji …), ki se bo z Bidnom veliko lažje pogovarjala in dogovarjala kot s Trumpom.