Dobri človek iz Negove
Eden najprepoznavnejših obrazov nastajajoče države Slovenije
Ko je pozimi leta 1990 napovedal samokandidaturo za predsednika predsedstva Slovenije, so se mu nekateri smejali, drugi pa ga pomilovali. Z dolgimi črnimi lasmi, klobukom, odprtim bugattijem in opico Ančko na rami pač ni bil videti kot resen politik. A je kljub temu (p)ostal eden najprepoznavnejših obrazov nastajajoče države. In žrtev umora, ki tudi po skoraj treh desetletjih ostaja ovit v tančico skrivnosti.
Vsi smo ga poznali kot dobrega človeka iz Negove, preprostega človeka, ki je prehodil trnovo pot iz revščine do bogastva, od čistilca kanalov do izvedenca za dializne naprave v Nemčiji in inovatorja na tem področju. S tehničnimi izboljšavami je kot »gastarbajter« v Nemčiji menda zaslužil lepe denarje, potem pa številnim ledvičnim bolnikom v Sloveniji in Jugoslaviji podarjal aparate za hemodializo v vrednosti več milijonov takratnih nemških mark. Ko se je vrnil iz tujine, je ob Negovskem jezeru postavil gostilno, pisal knjige (bolje rečeno snemal, tipkali so drugi), popotoval po Sloveniji in nagovarjal preproste ljudi. »Moje ljudi«, jim je rekel, mednje so spadali siromaki, invalidi, upokojenci, bolniki.
Na začetku leta 1990 se je vključil v kampanjo za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Brez volilnega štaba, v avtomobilu, ki ga je sam sestavil, in s programom, ki ga je sproti prilagajal poslušalstvu, je na aprilskih prvih demokratičnih volitvah dobil neverjetnih 18,5 odstotka glasov. Po volitvah je nekaj mesecev miroval. »Da ne bodo rekli, komaj smo gor prišli, pa nas že Kramberger meče s stolov«, potem pa se je 17. oktobra pred Prešernovim spomenikom spet pojavil s svojo tradicionalno opravo in predstavil svojo stranko. Imenovala se je Narodna zveza oziroma Ljudska stranka, Kramberger pa jo je vpeljal z besedami: »S komunisti ni šlo, z Demosom tudi ne, samo še Kramberger je rešitev.« Spet se je odločil, da bo ponovno kandidiral za predsednika, pozneje pa je napovedal, da se bo s stranko udeležil volitev v državni zbor.
Na zborovanju v Jurovskem Dolu pri Lenartu v Slovenskih goricah ga je 7. julija 1992 smrtno zadela krogla iz puške domačina. Že pred tem je govoril o grožnjah, ki jih dobiva, o izsiljevanju na cesti, neznanec je ubil njegovo opico.
Obsojeni morilec je krivdo najprej priznal, pozneje pa trdil, da so mu umor podtaknili. Krogle, ki je ubila Krambergerja, nikoli niso našli, in mnogi še zdaj verjamejo, da je za zločinom stal nekdo drug kot vaški pijanček s šestimi promili alkohola v krvi.