O dilemah in frivolnosti ustavnega loka

Ime Koalicija ustavnega loka priča o zavesti, da bi bilo treba k alternativi Janši privabiti vse, ki nasprotujejo iliberalnemu obratu v slovenski politiki.

Dilema, s katero se sooča slovenska leva sredina, je navidez podobna dilemi Demokratske stranke v ZDA. Obe sta prišli do enake diagnoze: desnica, ki trenutno vlada državi, ni le nasprotnik, ki ga je treba premagati, če želimo zgraditi naprednejšo družbo, temveč predstavlja nevarnost za demokracijo. Zato, pravi diagnoza, v sedanjem spopadu ne gre več za normalno politično tekmo, temveč za boj, od katerega je odvisna usoda republike. Stvar ene strani v tem boju je stvar demokracije same.

Obstaja razlika v časovnici. V ZDA so štiri leta Trumpovega ringelšpila še zadnje skeptike v liberalnem taboru prepričala o tezah, ki so jih na začetku mandata zagovarjali najbolj goreči pripadniki samooklicanega »odpora«. Posledica je konsolidacija Demokratske stranke v usklajen svetovnonazorski tabor, ki kljub notranji pluralnosti kaže podobne značilnosti blokovske politike, ki mnoge odbija pri republikancih. Pri slovenski levici se je podobna konsolidacija po desetletju divergence in diferenciacije šele dodobra začela.

Razlika je v izhodišču. Medtem ko so se generacije ameriških liberalcev formirale v predstavi, po kateri konservativci niso sovražnik, temveč zgolj nasprotnik v spopadu, ki se odvija znotraj sporazumno določenih okvirov, protijanšizem že dolgo zaznamuje slovensko politično sceno. Diagnoza, da Janševa politika predstavlja nevarnost za demokracijo, je vse prej kot nova. Tudi intuicija, na katero se opira – namreč, da je vsako desno stališče že preddverje fašizma – je spremljevalka slovenske realnosti že vsaj od začetka devetdesetih let, opira pa se na veliko daljšo tradicijo levičarskega (ne vselej demokratičnega, milo rečeno) antifašizma. Diagnoza se mora za uveljavitev zato spopadati z drugačno, a nič manj trdovratno oviro: od levosredinskih volivcev ne terja, kot v ZDA, odpovedi častivredni tradiciji gentlemanskega dvoboja med tekmecema, ki se s sodelovanjem v demokratični igri medsebojno legitimirata, temveč priznanje, da je deček, ki je že tolikokrat lažno klical na pomoč pred volkom, tokrat zares videl volka. Le da ne gre za dečka, temveč za pastirja, za katerega smo že davno odkrili, da sam rad ukrade kakšno ovco in njeno izginotje pripiše volku. Ker bi brez stalnega strašenja pred zverjo pastir že zdavnaj izgubil službo, mnogi gojijo skepticizem do njegovih ocen o volčji nevarnosti.

Prav zaradi globokih razlik v politični kulturi je podobnost trenutne situacije v ZDA in Sloveniji hkrati fascinantna in zavajajoča. Diagnoza, da je zmaga nad Trumpom ključna za usodo demokracije v Ameriki, Demokratsko stranko postavlja pred dilemo: naj poskuša proti Trumpu oblikovati čim širšo koalicijo, ki vključuje tudi njegove vse glasnejše kritike na neokonservativni desnici, ali naj njegovo zmago proti Clintonovi leta 2016 razume kot opozorilo, da je stranka zašla preveč na sredino in delavski razred prepustila na milost in nemilost demagogov na populistični desnici? Se je treba proti Trumpu bojevati tako, da se v demokratsko koalicijo znova privabi odtujen beli delavski razred ali se namesto tega velja osredotočiti na dobrostoječe predmestne volivce, ki so nekoč bili steber republikanske volilne baze, a so leta 2018 zaradi Trumpa množično dezertirali k sredinskim demokratskim kandidatom?

Primarne volitve niso dale jasnega odgovora. Bidnova zmaga se po eni strani kaže kot vztrajanje pri sredini, program, s katerim nastopa, pa obljublja precej odločnejše levičarske politike kot katerikoli demokratski predsednik v zadnjih štiridesetih letih. Hkrati ostaja dvom, ali je Biden tisti voditelj, ki lahko obe duši Demokratske stranke – progresivno in tehnokratsko sredinsko – združi v smiselno sintezo. A na ameriški levici je dilema vendarle jasna, razprave okoli nje živahne, podkrepljene s tehtnimi analizami, predvsem pa samokritiko.

Tudi v Sloveniji lahko vidimo sledi podobne dileme. Navsezadnje Šarševa koalicija ni mogla zaživeti natanko zaradi neskladja med pričakovanji in zahtevami progresivne Levice na eni strani ter bolj sredinsko usmerjenimi silami na drugi strani. A bistvena razlika je, da se pri nas Janša ni povzpel na oblast, ker bi s svojo orbanistično politično ponudbo levemu bloku uspel iztrgati volivce, ki jih ni uspel prepričati s prejšnjim, liberalnejšim in bolj prozahodnim programom. Uspel je zaradi razkroja levosredinske politike, kakršna se je oblikovala natanko v boju proti njemu. Programska votlost antijanšistične »politike novih obrazov« med svoje vrste ni mogla privabiti drugačnih proilov ljudi kot počivalške, ki se počutijo veliko bolj domače v rihtaško-privatizacijskem ozračju tretje Janševe vlade, kot bi se v katerikoli koaliciji, oblikovani okoli koherentne vizije razvoja, premišljenih programskih prioritet in podobnih pedantnosti.

Ideja »koalicije ustavnega loka«, kakršno so nam predstavili v zadnjih tednih, se zato v veliki meri spopada z dilemo, ki si jo je ustvarila sama za lastne potrebe. Ime priča o zavesti, da bi bilo treba k alternativi Janši privabiti vse, ki nasprotujejo iliberalnemu obratu v slovenski politiki. A za ta namen ponuja program z izrazito levičarskim in etatističnim predznakom. V njenem nastopu ni nič, kar bi kazalo na kakšno odpiranje k sredini, kaj šele desni sredini. A paradoks je, da tega za zmago niti ne potrebuje. Program, kakršen je izšel iz Damjanovega laboratorija, bi zelo verjetno zadostoval za zmago na volitvah. Levica pri nas, za razliko od ZDA, zaenkrat ne potrebuje posebnih koncesij desno usmerjenim volivcem, da bi si izborila večino v volilnih skrinjicah. Dovolj bi bilo, da oblikuje nekaj, kar spominja na resen program, zanj zastavi kredibilno ime in po štirih letih znova preveri podporo pri volivcih. Kdor verjame, da je od uspeha njegove politične ponudbe odvisna usoda demokracije in se hkrati otepa teh minimalnih standardov demokratične odgovornosti, izkazuje frivolnost, ki je ne more zakriti niti tako imenitno ime, kot je »ustavni lok«.