URŠA ZABUKOVEC
Urša Zabukovec dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi in dela v Španiji
o politikih, ki se bojijo, da se mi ne bi več bali
»Komunistični diskurz«, tako so po spletu odzvanjali razočarani čivki predstavnikov (španske) »desnice« o papeževi encikliki Fratelli tutti, medtem ko so se predstavniki »levih« tako pri nas kot v Španiji nad njo navduševali in podprli papeževa prizadevanja za pravičnejši in solidarnejši svet ter obsodbo nacionalizma in oboroževanja. Španska masonska loža je vzhičeno zapisala, da enciklika kaže velik odmik Katoliške cerkve od njenih tradicionalnih stališč, in podprla Frančiškovo posvojitev koncepta »univerzalnega bratstva kot temeljnega načela modernega masonstva«. Po teh odzivih so se v spletnih medijih glasno razlegle – že nekaj let tleče – obsodbe pontifika, češ da je komunist, mason in globalist.
Kratko osebno refleksijo o obsežni in večravenski encikliki je morda najbolje začeti s papeževo mislijo, da »resnična modrost predvideva srečanje z realnostjo«, ki je v tem primeru besedilo same enciklike. Tako že v prvem poglavju naletimo na ostro kritiko globalizacije, ki jo živimo, ta kritika pa se kot refren vije skozi vse besedilo. Globalizacijo, ki temelji na »brisanju razlik«, »novi kulturni kolonizaciji«, »homogenizaciji sveta«, »redukcionistični antropologiji«, sovraštvu do lastne zgodovine, naroda in tradicije, papež označi za »zgrešene univerzalistične sanje«. Opozarja na nujnost ohranjanja »zgodovinske zavesti«, »zakoreninjenosti« v lastni tradiciji (s čimer je povezana »pravica do neemigriranja, do tega, da človek ostane na lastni zemlji«) in ljubezni do lastnega naroda, kajti samo človek s trdno identiteto, ki se je ne sramuje, lahko spoštuje in sprejema drugega. Danes pa, nasprotno, »ideologije različnih barv« spodbujajo proces izgube zgodovinskega spomina, saj je z izpraznjenimi, izkoreninjenimi ljudmi laže manipulirati in jih podrediti svojim načrtom.
Papež je radodaren tudi s kritiko tehnološke paradigme, se pravi tistega, kar naši oblastniki danes pospešeno uvajajo. Digitalna komunikacija po papeževem mnenju pomeni »izgubo intimnosti« in »konstanten nadzor«, vodi v vse večjo »izgubo stika z resničnostjo« ter »nezmožnost razvijanja pristnih medčloveških vezi«. Za pristne medčloveške vezi, nadaljuje, so nujne »fizične geste, mimika, molk, govorica telesa, celo vonj, tresoče roke, rdečica, pot, saj nam vse to nekaj sporoča in je del človeške komunikacije«.
Zgornji navedek nas potisne neposredno v atmosfero »pandemije«, ki se je papež v besedilu zelo redko dotakne neposredno. A besedilo kot celoto lahko beremo prav kot subtilno, a pronicljivo kritiko dogajanja in nove normalnosti, v kateri smo se znašli. Papež je namreč kritičen do novinarskega poročanja, do »medijskega mejkapa«, do tega, da sta »politika in etika zoženi na fiziko«, da stari in bolni umirajo osamljeni, da se izgublja izjemno pomemben medgeneracijski stik, proti koncu enciklike pa zapiše kar naravnost, da »ne smemo dopustiti, da v javnih debatah pridejo do glasu samo znanstveniki in tisti, ki imajo moč«. Zapiše tudi, da je »vsak človek sacrum in [kot tak] nedotakljiv«, kar prav tako ne ustreza duhu nalezljivih ukrepov in bolezenskih zakonov, ki jih sprejemajo naši poslanci.
V pandemični luči lahko razumemo tudi zapise o zasebni lastnini; papež ne poziva k njeni ukinitvi, ampak nas nagovarja, naj jo – z delom, ustvarjalnostjo – plemenitimo in uporabljamo v skupno dobro, kar je nekaj čisto drugega kot divja privatizacija (zdravstva), ki se odvija pred našimi očmi. Že na začetku enciklike zapiše, da tisti, »ki verjame, da moramo le izboljšati obstoječe sisteme in pravila, zanikuje resničnost«, in doda, da je bila finančna kriza leta 2008 priložnost, da bi
Besedilo kot celoto lahko beremo prav kot subtilno, a pronicljivo kritiko dogajanja in nove normalnosti, v kateri smo se znašli.
razvili novo ekonomijo, a te priložnosti nismo izkoristili – niso je izkoristili ne španski ne slovenski »levičarji«, ki so bili tedaj na oblasti in ki si menda prizadevajo za solidaren in pravičen svet. Nasprotno, svet se je usmeril v »še večji individualizem, še večjo dezintegracijo, še več svobode za tiste, ki imajo moč in ki vedno najdejo način, da ostanejo nekaznovani«.
Papež res uporablja izraze, ki so blizu marsikomu – skupno dobro, svoboda, bratstvo, e(di)nost, solidarnost, pravičnost –, a jih povezuje z drugimi koncepti in vpenja v miselne svetove, ki jim dajejo popolnoma drugačen pridih: govori o nujnosti »celostnega napredka«, spoštovanja »ontoloških omejitev« in negovanja družine ter trajnih vrednot, o vzgoji, ki se osredotoča na »duhovno globino«, o »premeni srca« in ljubezni (»amor«, »caridad«), ki naj oplaja ne le intimne vezi, ampak tudi »družbene, ekonomske in politične odnose«. Vse to, predvsem pa ljubeča drža, ki prežema celotno encikliko, sta tista duh in logika, ki papeževo vizijo ločita od sodobnih ideologij, aktivizmov in politik, ki temeljijo na vnašanju razdora in izhajajo iz vse bolj odkritega sovraštva do človeka kot takšnega.
Namen mrzličnega digitalnega prisvajanja in/ali zavračanja papeža, ki ga uprizarjajo politiki, ustvarjanje vtisa, da se pogovarjamo o encikliki, »ki smo jo seveda vsi prebrali«, je tisto, na kar je opozoril sam papež in kar drži tudi za dogajanje v zvezi s pandemijo (strahu): namen je vpotegniti ljudi v virtualno-medijski spektakel, v mnenjsko odvisnost, izolacijo in izgubo stika s konkretno, otipljivo realnostjo. Politiki se bojijo, da bi mi dejansko prebrali encikliko, ki je odkrit in ljubeče trmast glas vpijočega, da je treba nujno korenito spremeniti sedanji sistem in njegove agende, a nikakor ne v smeri, ki jo narekujejo finančni gospodarji sveta in njihove oprode politiki – levi, desni in vsi vmesni. Skratka, politiki se bojijo, da se mi ne bi več bali.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.