Še nekaj ciljev imam, ki bi jih rad dosegel
Novinarska legenda, popotnik, turistični vodnik
Drago Kralj je novinarska legenda. Videl je in pisal o posledicah potresa v Skopju, gradnji hidroelektrarne na Džerdapu in – če gremo v drugo skrajnost – o posebnostih življenja v Mongoliji, Rusiji, Švici in drugje po Evropi. Po upokojitvi se je proslavil z zanimivimi izleti po Sloveniji, kjer je odkrival zanimivosti v odročnih in pozabljenih krajih. Vse to bi z veseljem podoživel še enkrat.
Odraščali ste v Rožni dolini, ki je bila, tako pravite, predmestje Ljubljane. Je res, da vam oče po gimnaziji ni dovolil, da bi šli študirat v Beograd?
Ja, oče, ki je bil tiskar in grafik pri časopisu Ljudska pravica, mi ni dovolil na diplomatsko šolo, ki je bila v Beogradu. Razložil mi je, da se tistim, ki jo obiskujejo, ne piše dobro in da bodo slabo končali. Imel je prav: skorajda vsi, ki so bili iz Slovenije, so – razen ene ženske – končali na Golem otoku. Deset jih je bilo.
Kaj ste študirali?
Po končani gimnaziji sem šel študirat primerjalno književnost k Antonu Ocvirku, ki je utemeljitelj primerjalne književnosti pri nas. Študija nisem končal, sem pa z užitkom študiral in on nas je z užitkom učil. Bilo je prestižno zaradi njega oziroma zaradi njegovih misli. Vedno je bila v ospredju neka poanta, neka misel, izziv, nekaj več. Bil sem iz generacije, ki je dala tudi Janka Kosa (slovenski književni teoretik, literarni komparativist, zgodovinar in kritik). Skupaj z Ocvirkom sta bila nenadkriljiv tandem, ki je dal pečat generacijam študentov.
Študija nisem dokončal, za nekaj časa sem šel v Beograd. Nekaj sem poskušal študirati, pa nisem nič naredil. So pa pri Ljudski pravici potrebovali novinarja, a ne takega, ki bi pisal, ampak ki bi povzemal iz časopisov, ki so bili na razpolago v Beogradu. In sem črpal teme, ki so bile zanimive za bralce v Ljubljani oziroma Sloveniji.
Zakaj ste prišli nazaj v Ljubljano?
Beograd je bil neurejen, ena sama Skadarlija, vseskozi je bil žur. Je pa tudi res, da so bili tam odlični novinarji in sem vse njihove članke prebral. Beograjska Politika je bila neverjetno verodostojen časopis: napisali so tisto, kar so v resnici videli, in kdor je bral Politiko, je bral časopis.
So bili to težki časi? Za nekoga, ki gleda na svet s svojimi očmi?
Za tiste, ki so se ukvarjali s politiko in so razmišljali po svoje, so bili to težki časi. Za večino pa so bili to ljudski časi. A pravi bralci so znali iz tekstov razbrati kaj in kako.
Po letu 1955, ko sem začel pisati – zaposlili so me sicer šele deset let pozneje, menda zato, ker nisem imel končane fakultete –, sem obravnaval različne teme, kamorkoli so me poslali. Takrat smo v Sloveniji ogromno poročali tudi iz drugih predelov Jugoslavije in smo bili veliko na terenu. Bil sem na Džerdapu, ko so tam gradili hidroelektrarno, prehodil sem skoraj celotno Kosovo, pa še v Albanijo, kamor sicer nisi mogel, smo skočili s pomočjo domačina, ki nam je na list napisal geslo in nam pokazal, po kateri dolini naj gremo.
Še prej, leta 1963, sem bil po potresu v Skopju dva meseca. Dušan Benko, odgovorni urednik Dela, me je med drugim poslal k županu, da ga vprašam, kako so razdelili pomoč, ki so jo dobili. Pa me je ta župan samo nadrl: »Ven!!!« in me vrgel ven kot psa.
Beograjska Politika je bila neverjetno verodostojen časopis: napisali so tisto, kar so v resnici videli, in kdor je bral Politiko, je bral časopis.
Po končani gimnaziji sem šel študirat primerjalno književnost k Antonu Ocvirku, ki je utemeljitelj primerjalne književnosti pri nas.
Ja, sem. Zaradi Skopja pa sem potem šel v Mongolijo za dva meseca in pol. To je bila Tomšičeva nagrada za fotografijo ruskega vojaka, ki sem jo naredil pri skopskem gledališču. V tisti vročini je prišel iz stavbe, v rokah pa je nosil popolnoma nepoškodovan steklen servis. Iz tega sem naredil zgodbo: šel sem k ruskemu komandantu in rekel, da bi bilo fino, če bi to sliko poslali fantovi mami. In so jo poslali, tako da je mama sinu čestitala in je bila komunikacija zelo prisrčna.
Za nagrado mi je Benko rekel, da grem lahko v katerokoli državo. Vzel sem si dan za premislek in izbral Mongolijo. To je posebna, a zelo prisrčna dežela. Germanske dežele niso bile nikoli tako tople kot Mongolija. Ko sem se s sibirsko železnico vozil tja – vztrajal sem pri prevozu z vlakom –, sva bila z ženo francoskega ambasadorja edina potnika. To pa je pomenilo, da še preden sem prišel v našo ambasado, sem bil že na kavi pri francoskem ambasadorju in sem bil pozneje njihov redni gost. Ko takole pripovedujem, se zdi vse to čudno, a tako se vrti svet.
Tam sem moral uporabiti tudi nekaj fint, da sem prišel do nekega Mongola, ki je veljal za neskladnega z režimom. Ko sva se srečala, mi je rekel, da se ne bova pogovarjala, ker je v črni luknji in bo v njej tudi ostal. Potem pa sem videl, da ima med knjigami tudi esperantsko, in sem ga vprašal, ali govori esperanto. Zato je naredil izjemo in razložil, kako je postal esperantist in vse drugo. Ta Mongol je bil izjemno razgledan človek.
Zaradi esperanta ste že prej, pri 20, 21 letih, tudi prvič odpotovali iz Jugoslavije.
V Ljubljani je Peter Zlatnar, zobozdravnik, skupino mladih navdušil za učenje esperanta. Ko je bil v mestu Konstanca ob Bodenskem jezeru napovedan esperantski kongres, nam je rekel, da kdor se bo toliko naučil, da se bo lahko pogovarjal, bo šel na kongres. Tako sem bil še v gimnazijskem času v ekipi dveh, ki sva šla v Konstanco. Pozneje sem šel še na veliko esperantskih kongresov, tudi v Rusijo. Saj veste, kako je z novinarstvom: čim je neka informacija drugačna od znanega, je zanimivost.
Na enem teh esperantskih kongresov ste spoznali tudi Nizozemko, h kateri ste se potem odpravili s kolesom.
Helmi je bila. Najprej je prišla sem, da sem ji pokazal Slovenijo, in tudi po Jugoslaviji sva šla za mesec in pol. Potem pa sem šel jaz k njej v Pariz, kjer je takrat živela. Šel sem s kolesom oziroma sva šla s kolegom. Le na kratkih relacijah sva potovala z vlakom – na Visokih Turah in na prelazu pred francosko mejo –, drugo pa sva se peljala s kolesoma in to sploh ni bilo preprosto. Pa v žepu sem imel samo sto mark.
Kako vama je uspelo priti tja in nazaj s tako malo denarja?
Pred kakšno kmečko hišo sva naredila lačen obraz in sva se ljudem zasmilila, da so naju vprašali, ali bi kaj pojedla. Takrat je bila Evropa vsa porušena, a ljudje so bili zelo družabni in duhoviti. Nama pa ni bilo nerodno vprašati, ali imajo kaj za pojesti. Po tem sva biciklirala tudi v Francovo Španijo, a je bilo fizično preveč naporno. Prekolesarila sva še druge predele Evrope, šla na počitnice s trgatvijo v Francijo ... Ta potepanja so dokumentirana z novinarskimi prispevki.
Prečesali pa ste tudi vso Slovenijo, še tako odročne in pozabljene kraje.
Jaz sem hotel iti v vsako vasico in to je bilo za nekatere čudno. Ampak mene je zanimalo. Z novinarjem Avta, Andrejem, sva skupaj ogromno prevozila, jaz namreč nimam izpita. Ker so me vozili drugi, pa sem se lahko razgledoval naokoli in sem ogromno videl.
Ko sem se zaposlil v Slovenijaturistu, sem ljudi vodil po Rusiji in alpskih deželah, predvsem po Švici. Nekatere države, kot je Rusija, sem skoraj dojel. V Sibiriji sem bil velikokrat in tudi na Kavkazu. Vseskozi pa sem pisal, tudi po upokojitvi. Do pred šestimi leti, do svojega 84. leta, sem vodil izletnike po Sloveniji – na izlet smo šli vsak mesec –, da smo obhodili vso Slovenijo po diagonali in potem še okoli. Moja je bila tudi ideja iskanja zadnjih kozolcev, ki so pod Visokimi Turami. Pa v Švici sem videl kozolce, v Rusiji, na Finskem, kar je – če že ne zaradi česa drugega – zanimivo za hec. Pa vedno smo srečali kakšnega Bedanca, ki nam je razložil zgodovino kozolcev.
Vas pa ni nikoli odneslo, da bi ostali v kakšni tuji deželi?
Le tista Holandka me je skorajda prepričala, da bi ostal, a je bil pogoj, da bi tudi ona prišla sem, pa se ji ni ljubilo.
Helmi je bila. Najprej je prišla sem, da sem ji pokazal Slovenijo, in tudi po Jugoslaviji sva šla za mesec in pol. Potem pa sem šel jaz k njej v Pariz, kjer je takrat živela.
Vi ste se v svojem delu našli?
Delo samo je bilo moj hobi. Sem šel na teren, ne da bi imel kakršno koli gradivo oziroma da bi se kaj pripravil. Nekaj je vedno bilo. Zlasti po Sloveniji se je vedno našlo kaj zanimivega, ker je vsepovsod polno drobnih stvari. Vsak novinar, ki hodi naokrog, vidi to interesantnost, ki je na poti.
Kako pa živite zdaj, ko ste v domu starejših?
Zame je grozno. Prideš iz nekega živopisanega ambienta, kjer se vse nenehno spreminja, v en »pajzl«. Sicer ima vrt in je urejen, a je »pajzl«. In to je hudič, to me ubija. Tu je zame kot v logorju, kot pravim domu, so tudi ljudje, ki so kljub izobrazbi zelo zagrenjeni. Tolažijo me le s tem, da bo še eno življenje.
Je v življenju pomembno imeti veselje, užitek, strast?
Zagotovo. To je edina nagrada, ki jo življenje daje. Da lahko delaš to, za kar si poklican, in vidiš, kaj vse se dogaja.
Ste, ko se ozrete nazaj, na teh 90 let, zadovoljni s svojim življenjem?
Ne! Premalo je, prekratko! Prišel sem sicer precej daleč, glede na to, da sem rojen leta 1930. Toda zdaj bi šel še enkrat na Džerdap, pa v švicarske Alpe in drugam, kjer sem se potepal. Še nekaj ciljev imam, ki bi jih rad dosegel. Pa srečal kakšnega Bedanca, ki mu je popolnoma vseeno, kdo je kaj in kaj ni, s katerim bi se pogovarjal.