Recenzijski izvod

vtorjev esejistični prvenec (kakšnega od besedil se bralstvo morda spomni iz pričujočega časnika), ki je bil nedavno ovenčan z Rožančevo nagrado, tvori nekaj več kot trideset zapisov, ki se od konkurence nominiranih knjig najbrž najvidneje odmikajo po izraziti literarnosti, ki tudi sicer ni prevladujoča značilnost v okviru domačega žanra, še posebej če ne upoštevamo poskusov kakšnih esejističnih romanov ali celo primerov tako imenovane theory fiction.

Literarnost, celo poetičnost, tako Babačića popelje stran od morebitne razumniške analize, strogega preučevanja, pravzaprav se na neki način distancira tudi od institucije mnenja, obenem pa s svojo tihostjo, ki ima značilnost postopka, niti ne skuša vstopiti v središče in najvidnejši del prostora velike razprave o velikih rečeh. No, seveda to naposled vendarle počne, le vstopa na nekih popolnoma drugih mestih.

ATu so predvsem tri teme, ki jih velja omeniti in s tem izrisati bolj ali manj natančne koordinate dela pred nami: Ljubljana, natančneje okrožje Vodmat (predvsem nekoč), šport, natančneje košarka (predvsem na Vodmatu), ter glasba, natančneje punk (predvsem v Ljubljani). Zdi se, da na ta način Babačić pod drobnogled postavi v središče tudi tri osnovne pojme: Vodmat nekoč predstavlja naše oziroma avtorjevo umeščanje v časoprostor, košarka predstavlja ožjo in širšo (tudi globalno) skupnost, obenem pa nekakšen metaforični jezik družbe, punk pa igra vlogo neposrednega (umetniškega) izraza, upor, konfrontacijo, a hkrati dialog z družbo in svetom.

Na teh mestih se zdi knjiga tudi najmočnejša.

Mesto političnega subjekta ni nujno v »areni življenja«, model družbene svobode lahko vidimo v javnem prostoru košarkarskega igrišča, na katerem se postavljajo pravila po načelu participacije igralcev, hkrati pa nad njim avtomatično bedi uravnilovka samoupravljanja, ki »kaznuje« destruktivno vedenje. Obenem ugotavljamo, da tudi upor (recimo v okviru punka) ni nekaj zgolj pogojenega z naravo vsakokratne oblasti. Seveda, prilagaja se njenemu mehanizmu, a jo vendarle tudi nenehno presega, saj ne sprejema nobenega od njenih možnih utelešenj. In tu je še šport, ki lahko presega denimo jezik, prek množičnih občil pa tudi državne in

Na vsebinski ravni je mogoče opozoriti na pogosto sodbo o »požrešnosti« v sodobnem času, za katero se zdi, da ne preseže hitre, splošne sodbe (ne glede na (ne)pravilnost detekcije, seveda).

na neki točki zaveže pozitivni plati naivnosti. V Babačićevem pisanju je nekaj meditativnega, in to je tisti drugi (pri tem besede drugi ne uporabljam števno!) pol knjige, ki skupaj s prvim tvori izrazito uravnoteženo celoto, ki