Evropski pesniki v živo
pomemben – vedno več je literarnih, gledaliških, filmskih del, ki jo obravnavajo z različnimi orodji. To je bil pač moj način. Sheila Heti na primer v svoji knjigi spreminja odnos do materinstva in tudi pri Jajčecih ne moreš biti povsem prepričan, kakšno je moje končno stališče.
je poln uvidov, samospoznavanja. Kaj se vam je dogajalo in vas zaznamovalo v času nastajanja knjige?
To je zelo intimna zbirka. Zato so tudi izbrisana vsa imena, vsi kraji, vsi določni pojmi, čas … V pesniškem kodu, kot ga ima, bi jo namreč preobremenili in jo naredili zasebno. Povzema trenutke, ki jih v takšni ali drugačni obliki doživlja vsak mlad človek. Premišljevanje, kje živeti, zdaj, ko je vse možno in vse odprto; dolžnost, da moraš oditi, ali dolžnost, da moraš ostati, ta odločitev se mi zdi zelo kompleksna, pomembna. Odnos do sebe; kakšen si do samega sebe, kako delaš s svojim čustvovanjem, notranjim samogovorom. Človek je notranje bogato in duhovno bitje in na neki točki se gotovo začne dojemati bolj poglobljeno.
Pomembno vprašanje je tudi odnos do družbenih vzorcev, ki se jih priučiš v določenih okoljih. Šele zdaj spoznavam, kako me je oblikoval izraz pridna; koliko z njim sama nagovarjam druge in koliko se trudim, da ga zamenjujem z drugimi izrazi. Naporno je zamenjati besedo pridna z marljiva, delavna, čestitam ti. Te besede na človeka vplivajo povsem drugače.
Če si priden, se razdajaš, dokler te ne zmanjka.
Nekaj takega se je tudi meni zgodilo. Ta izkušnja me je naučila, da moram s sabo delati drugače, bolj nežno in se postaviti … ne še čisto na prvo mesto, ampak višje.
Mladim ženskam se to pogosto zgodi že pred tridesetim letom ravno zaradi vzorcev, ki so nas oblikovali, v delovnem okolju pa to izkoriščajo, vede in nevede. Mladi dandanes dostikrat nimamo privilegija, da bi si lahko postavljali dolgoročnejše cilje, in ves čas živimo v nekem začasnem svetu, drsečem svetu, v katerem se ti življenjske okoliščine vsak mesec, vsako leto zamenjajo tako radikalno, da izgubiš vse. Ko se odločiš, da si ga boš zgradil znova, ugotoviš, da ne iščeš več samo dela, ampak življenje, ki ti ustreza.
Še en velik sklop, ki je oblikoval zbirko, pa je razmislek o končnosti. V preteklih letih smo v družini doživeli kar nekaj hudih bolezni, ki so bile zelo strnjene in šokantne. Naenkrat sem začela razumeti, zakaj mladi ljudje ves čas gledajo v prihodnost; starejši ko si, pa gledaš najprej sedanji trenutek in potem vedno bolj nazaj. Skrajno težko je zadržati karkoli, kar bi bilo vsaj malo bolj dolgoročno ali stalno, in ugotoviš, da imaš dostop samo do tega, kar je imanentno okoli tebe, v tvoji neposredni okolici. Vse drugo je popolnoma nepredvidljivo.
Je oprijem v drsečem svetu sedanji trenutek?
Oprijemi so lahko različni. Lahko je to stik z lastnim telesom, fizičnim telesom, lahko je to ljubezen ... Ljubezen do nekoga, z nekom podeljena, je ena najlepših stvari, ki jih je mogoče doživeti, in če si kakorkoli delal na njej, je lahko močnejša od vsega drugega. Lahko so to prijatelji, partner, družina, otrok. Lahko je to odnos do živali, ki so tvoje sopotnice. Tudi umetnost je lahko oprijem, ki ti da pomenljivo izkušnjo, ki ti je nihče ne more vzeti. Ali pa igra, igrivost kot način delovanja. Na to lastnost pozabljamo, je pa izredno močno orodje za to, da se povežeš z okolico. Sposobnost igre, domišljije, čudenja se mi zdi zelo pomembno zadržati.
V Pragi je v Knjižnici Vaclava Havla in v Berounu od prejšnje srede do sobote potekal 13. mednarodni festival Evropski pesniki v živo, ki se ga je udeležilo 17 gostov iz šestih držav, med njimi s podporo urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, češkega avtorskega društva Stranou/ Ob robu, JSKD, Slovenskega društva Jožeta Plečnika iz Prage ter pod patronatom slovenskega veleposlaništva v Pragi peterica Slovencev, Nataša Burger, Andraž Polič, Ivo Stropnik in Zoran Medved, kot prva pa je nastopila Nina Medved. Od leta 2008 je na festivalu, ki ga organizirata Peter Kuhar in Lenka Kuhar Daňhelova, gostovalo 44 slovenskih avtorjev.