Ko bogu spodrsne na bananinem olupku
Izar Lunaček krik vsakdana Smešno ni le
Akademski slikar, komparativist, doktor filozofije, prevajalec in stripar Izar Lunaček, ki je podpisal več kot ducat knjig, ustanovil založbo in striparno Stripolis ter pripomogel k nastanku festivala stripa Tinta, v stripu Sveto in smešno (ZRC SAZU, 2020) tokrat ponuja odgovore na vprašanje, kako sta si religija in komedija lahko sorodni, ko pa prva svetinje dviga na piedestal, druga pa jih z njega z užitkom klati.
Vaše zanimanje za odnos med svetim in smešnim se je vzbudilo že med študijem, zatem pa se razvilo v knjigo
ki je leta 2011 izšla pri založbi Aristej. Kdaj in kako se je porodila ideja, da jo nadgradite v obliki stripa?
Knjiga Ciklična vera popularne kulture je za filozofsko študijo sicer zabavna, za laike pa prezapletena; prijatelji iz drugih strok so rekli, da se jim je pretežko prebijati skozi žbunje le filozofom znanih zagat. Ko pa sem istim ljudem najboljše štose rahlo nalit razlagal na žurih, so bili vsi navdušeni. In sem se odločil zanje narediti ta strip. Pri tem niti enkrat nisem pogledal v doktorat, samo iz glave sem pisal in skušal očarati čim bolj naivno publiko.
Zdi se, da imajo stripi svojevrstno sposobnost spajanja zapletenih vprašanj z lahkotnejšo, humorno obravnavo. Ste si za to prizadevali tudi pri snovanju stripa Sveto
in smešno in kako ste se lotili rahljanja goste teorije?
Ne reče se zaman A ti moram narisat?: slika je vredna tisoč besed. Kar umetnost pokaže z eno podobo, filozofija razčleni v dolg esej. Tu sem skušal oboje kombinirati, slike koncept prikažejo na mah, besede pa ga razstavijo na šravfe in fedre; pri stripu ni enega brez drugega.
Kar zadeva sam proces nastajanja, sem knjigo najprej razdelil v poglavja in s tem dobil strukturo zgodbe, potem sem vsako poglavje natipkal v pogovornem slogu, nazadnje pa ga razdelil na 16 podob. Ko sem enkrat narisal te, sem v oblačke vpisal tekst, ki je bil spet prilagojen temu, kar je zajela že risba. Ves čas je šlo za žoganje med sliko in besedo.
V knjigi se naslanjate predvsem na Bahtinovo teorijo karnevalskosti, ki humor in religijo obravnava kot dve plati istega kovanca, temelja naše (in vsakršne) civilizacije. Kdaj smo ju potemtakem začeli ostro ločevati, kdaj so se prazniki iz razvratnega in radostnega spremenili v »spoštljivo čaščenje vladajoče paradigme«? Bahtinova osrednja poanta je bila, da karneval ni samo profana sprostitev od primeža cerkvenega svetega, temveč nosi lastno vero, ki je starejša od krščanske. Jaz sem iz tega izpeljal tezo, da sta sveto in smešno sorodna, ker se oba dotikata neke izvzetosti iz družbe in narave. Sveto je nekaj edinstvenega, dvignjenega nad naravo in nad vsakdan človeške kulture. Ampak tudi smešno ni le krik narave in vsakdana, kot si pogosto mislimo: krši norme, ki nam jih nalaga vsakdan, in nas pogosto osvobaja naravnih omejitev. Tudi smešno, skratka, je nadnaravno. In v starih verah, pa v lokalnih običajih, v plemenih, na vasi se to kaže v razcepljenosti boga na kralja in klovna: bog ima tu vedno neki dodatek, ki štrli iz njega in spodbija njegovo avtoriteto. V afriških, severnoameriških, azijskih, pa tudi evropskih vaških običajih takih parčkov kar mrgoli.
Vsekakor se danes iz boga ne spodobi več hecati, če pa se, se to dojema kot vlečenje v blato. In vsekakor se ta proces zgodi, ko se pojavijo prve monoteistične vere, ki niso več vezane na lokalno floro in favno, ampak se lahko izvozijo po vsem svetu. Skupino bogov z opičjo in slonjo glavo boš težko plasiral zunaj okolja, kjer te živali živijo, bolj abstraktnega boga brez barve in okusa pa precej lažje. Očitno je del te abstrakcije svetega tudi izključitev smešnega, saj je to bolj vezano na materialno in lokalno.
Nekaj poglavij namenjate tudi vlogi sleparja, ki ga po Alenki Zupančič opišete kot »boga, ki mu je spodrsnilo na bananinem olupku«. Kakšen je mitski smisel sleparjev in kako so se prek krščanstva – omenjate Jakoba in Petra – pretihotapili v sodobno družbo, ki sleparje poveličuje? Slepar je uveljavljeno znanstveno ime za hecnega boga, a tudi za vsak lik v folklori, ki je šibek, a zvit, vlogo prefrigane, drobne motnje v sistemu pa zlorablja za to, da spodjeda vladajoči sistem. Sleparji so pogosto pomočniki in poštarji šefov starih panteonov, ki pa sporočila pogosto narobe prenašajo in sesuvajo šefovo avtoriteto. Zanimivo je, da se zakrinkani pojavijo tudi v Svetem pismu. Jakob, eden od klasičnih očakov Stare zaveze, je klasičen slepar: na svet se privleče ves šibek na petah močnega brata dvojčka, potem pa mu s prilizovanjem mami spelje družinsko posestvo. Ko mora zbežati in pasti koze pri stricu, temu spelje vso čredo in obe hčerki, na poti domov pa se stepe z Bogom, ki mu ob neodločenem izidu podeli naziv Izrael – tisti, ki je zdržal z Bogom. Te sleparije so kristjani pozneje prepleskali v najave Jezusa (prvi bodo zadnji), Judje pa na njem utemeljili etnično identiteto »tistih, ki držijo z Bogom«. Sleparji se znajdejo in se radi vgradijo v temelje na videz resnih projektov. Podobno je s svetim Petrom, ki je v evangeliju najbolj butast apostol, a postane temeljni kamen bodoče cerkve, v vicih pa preživi kot Jezusov komični sidekick. Danes te hecne temelje družbe odkrito malikujemo: sleparji so bogovi komunikacije, trgovanja, popotovanja in danes so to naše najsvetejše vrednote. Vprašanje pa je, ali niso s premikom v središče izgubile večine svoje draži.
Kakšen je pri vsem tem pomen jezika in besednih iger, ki v knjigi zavzemajo mesto ob Freudu? Smeh uživa v igri z jezikom. Racionalna raba jezika bi rada, da je vsak izraz jasno definiran, zven besede pa mora biti ločen od njenega pomena. Vic besede rad meče skupaj glede na soroden zven ali dvojni pomen, pri tem pa proizvaja nove, pogosto prevratne pomene. V tem veselju do igranja z jezikom vidimo, zakaj smeh ni samo zastopnik narave in telesnih potreb: v komičnem se telesno vedno filtrira skozi jezikovno, ki pa je razvezano in igrivo. Pri Freudu igra z jezikom v vicu (na primer pri podobnem zvenu sicer pomensko nepovezanih besed) omogoča izrekanje reči, ki se jih sicer v družbi ne spodobi reči, a do neke mere je tudi ta nasilni ali seksualni pomen vicev le izgovor za to, da se lahko otročje igramo z besedami. Pri smehu je važno oboje: čebljanje in nebrzdano nasilje norca ali otroka nista smešna – smešno je, ko skozi nedolžno igro z jezikom in mislijo po ovinku na dan privrejo iz družbe izključene vsebine.
Smeh opredeljujete kot sprostitev strahu ob sluteni nevarnosti, ki se izkaže za nično, s tem pa ga vežete na groteskno in grozljivo. Kakšna je torej vloga smeha in kakšna njegova družbena moč? Če protidružbene vsebine bruhnejo na dan brez filtra igre, lahko delujejo grozljivo. Kot je ugotavljal Freud: če se naše otroške fantazije neposredno uresničijo – lutke, mrtvi in zrcalni odsevi oživijo – nas to prestraši. Ko je romantika obujala folklorne teme, s karnevalom vred, so jo ob vsej fascinaciji tudi plašile: opajala se je z vizijami mogočnih sil, ki kipijo pod površjem krhke skorje kulture in lahko vsak hip vse porušijo. Smeh ima do tega bolj sproščen odnos, zanj ni brezen gona pod kulturo, vse je že tu, vse na površju družbe, vse brizga na dan skozi igro kulture, če le vemo, katere žice spojiti, da se zaiskri kratki stik.
Kakšen je pomen smeha v svetu, kjer »vsak dan slavimo karneval in kralja nikdar ne izženemo«?
Smeh je v 20. stoletju vsekakor stopil pod žaromete in zato se je komična produkcija razvejila in izboljšala: komedij, stendapov, sitcomov in stripov ne bi bilo brez tega razmaha. Stare zgodbice so čudovite in pogosto radikalnejše od sodobnega popa, ampak nabor vicev v enem plemenu je vsekakor siromašnejši od pop produkcije 20. stoletja. Toda pretirano potiskanje smeha v središče ga lahko oropa radikalnosti; problematičen se mi zdi predvsem vdor samosmešenja v politiko – če se kralj razume in obnaša kot klovn, kot to počenja Trump (po zgledu Busha in Berlusconija), izgubimo možnost, da od zunaj kažemo na njegovo goloto. To pa nas ne le oropa užitka, temveč tudi oblast dela neranljivo in neprimerno obsceno; oblast naj bo vsaj za silo resna, mi pa jo na njene zdrse opozarjajmo s satiro.
Kot pisec, stripar, prevajalec in založnik ste močno vpeti v slovensko stripovsko produkcijo – česa bi si v slovenskem stripu želeli videti več in kam se ima v prihodnjih letih moč razviti?
Rad bi videl več mladih avtorjev. Ko sem imel 25 let, smo stripe mnogi objavljali v časopisih, ki so si to še lahko privoščili. Trenutno bi moral biti glede na svetovne
Očitno je del te abstrakcije svetega tudi izključitev smešnega, saj je to bolj vezano na materialno in lokalno.
Problematičen se mi zdi predvsem vdor samosmešenja v politiko – če se kralj razume in obnaša kot klovn, izgubimo možnost, da od zunaj kažemo na njegovo goloto.
trende interes za risanje stripov med študenti še večji, a tudi če je, nimajo kje objavljati, sčasoma pa končajo v mašineriji kakšne firme za računalniške igrice ali na oglaševalski agenciji.
A tudi pri svoji generaciji pogrešam večjo produkcijo: povprečen slovenski stripar nariše en strip vsakih pet, deset let. Če lahko slovenski pisatelji kljub neprofitnosti vsako drugo leto izdajo roman, bi tudi striparji lahko po končanem dnevu ilustriranja in risanja storibordov več časa posvetili risanju naslednjega albuma. To se da, le platformo je treba najti: spodbuditi založnike, naj vsako leto v program vključijo kak domač strip, uveljaviti nove načine periodičnega objavljanja in predvsem širiti publiko, da se bodo stripi lahko vsaj delno finančno pokrili. V to smer že gre, le naprej je treba potiskati.