Želel sem si delati filme za svojo generacijo
Konrad Koni Steinbacher Badjurov nagrajenec za življenjsko delo na področju animiranega filma
Med dolgoletnim delovanjem na področju animiranega filma in filmske vzgoje je Koni Steinbacher ustvaril celo vrsto amaterskih in 21 profesionalnih kratkometražnih animiranih filmov. Za opus animiranih filmov sta z Janezom Marinškom leta 1977 dobila nagrado Prešernovega sklada. Na pravkar končanem Festivalu slovenskega filma pa je Steinbacher prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo, za svojo pionirsko vlogo v postavljanju temeljev za razvoj avtorskega animiranega filma pri nas.
Animirane podobe so vas prevzele že v otroštvu. Kako se spominjate svojih prvih podvigov, menda ste imeli potrebo, da ste filme, ki ste jih videli, takoj »prerisali« v zvezek?
Dokler nisem videl filma Kekec, sem risal vse, kar se je dogajalo okoli naše samotne domačije v Zgornjem Prebukovju, pohorski vasici nad Slovensko Bistrico, predvsem pa jaslice in križev pot. Jaslice sem risal že pri štirih letih, v spominu mi ostaja »film«, ko so Nemci prišli po očeta, dva vojaka sta nekje našla jaslice in spoštljivo ugotovila, da so moje delo. Dogodek ni imel tragičnih posledic, ampak to je neka druga zgodba. Običajno se nisem igral z otroki in sem tako ves čas posvečal risanju, po Kekcu sta bili še Sneguljčica in Pepelka. Vse to se je izgubilo, ostal je le en križev pot, ki sem ga pri nekem sorodniku odkril po šestdesetih letih.
Na začetku poti vas je spodbujala Mirjana Borčič, pionirka filmske vzgoje pri nas. Kako se spominjate teh let?
Kot dober risar sem se znašel na šoli za oblikovanje in v dijaškem domu Ivana Cankarja, Dicu. Strast do filma sem že prinesel s seboj, jo začel deliti s sošolci in take nas je našla Mirjana Borčič, takrat vzgojiteljica, in nas organizirala v filmski klub. Prirejali smo tedenske filmske predstave na 16-milimetrskem filmu in pisali kritične uvodnike, ki smo jih nato prebirali pred projekcijami. Začeli smo s filmsko vzgojo vseh dijakov obeh domov, Dica in Dača, sosednjega dekliškega internata (dijaški dom Anice Černejeve; op. p.). V šestdesetih letih je končno padla odločitev, da se visok zid med domovoma poruši, mi pa smo z Borčičevo pripravili prvi film Umrl je zid. Bil sem eden od trojice najbolj zagretih filmarjev, sodelavca sta bila še Marika Maček in Jani Milkovič, ki smo film tudi dokončali. Borčičeva se je po odhodu iz Dica začela poklicno ukvarjati s filmsko vzgojo in nas pogosto vabila k sodelovanju pri raznih projektih. Nazadnje pa je po resničnih doživetjih napisala scenarij za moj film Izmišljena zgodba.
Nato ste se tudi sami odločili za pedagoški poklic …
Po srednji šoli sem se zaposlil kot likovni oblikovalec, kajti svojih revnih in že ostarelih staršev nisem mogel več terjati za vzdrževanje v Ljubljani. Vendar so me vzgojitelji v Dicu nagovarjali, naj se vrnem, naj tam študiram, predvsem pa vodim kulturno dejavnost, ki je medtem kar izumrla, štipendija se bo že našla, so rekli. In res, uresničilo se je. Vpisal sem se na likovno vzgojo in zgodovino na pedagoški akademiji in se kot absolvent po treh letih nepričakovano znašel v Izoli.
Nekaj časa ste se mudili tudi v Beogradu, potem pa se vrnili domov in bili menda ob obisku primorskih kinodvoran zgroženi. Svoje mnenje ste celo javno izrazili v časopisu …
Resnično sem bil zgrožen nad programom in dvoranami, ki so bile v vseh treh mestih iz predvojnih časov. V Beogradu sem nastopil v desetih oddajah kviza in si kot zmagovalec pridobil ugled, da sem lahko uresničeval zamisli in tako začel voditi svoj filmski krožek in šolski kino. Kot likovni pedagog sem predvsem navduševal mlade za animacijo in leta 1967 začel s prvim animiranim filmom v Sloveniji na temo ribiške industrije v Izoli. Film Ribič je bil zgodba o utopljenem ribiču, ki ga predelajo v konzervo. Zasnovali so jo učenci takratnega šestega razreda in nato štiri mesece risali, izrezovali in premikali figure in s trik kamero fotografirali vsak gib. Uspelo je, presenečeni so bili nad izdelkom, presenečeni pa tudi, ko so jih povabili na srečanja otroških filmskih ustvarjalcev v takratni Jugoslaviji in tujini. V tistem času sem izvedel časopisni napad na filmski program in tudi tu je uspelo. Po menjavi vodstva kinopodjetja Globus, direktor je postal Andrej Jelačin, so me povabili k sodelovanju in kmalu je zaživelo prvo filmsko gledališče v Kopru, dve leti pozneje tudi v Izoli, Piranu in Portorožu.
Kako kot selektor programa za primorske kinematografe, pobudnik prvega festivala animiranega filma Izolanima in dolgoletni programski vodja Avditorija v Portorožu gledate na sedanje dogajanje v kraju, od koder se je letos moral preseliti tudi Festival slovenskega filma?
Ni bilo vse enostavno. Leta 1969, ko smo snovali prvo filmsko gledališče, nam samoupravljavci podjetja Globus niso dovolili uporabe nove kinodvorane v Kopru in smo morali s potujočim kinoprojektorjem predstave organizirati v starem propadajočem gledališču, kjer je šum kinoprojektorja preglasil filmski zvok. Šele po enem letu, ko so ugotovili, da so naše predstave razprodane, oni pa imajo zato manjši obisk kinematografa, so privolili. S poznejšim Marinškovim vodstvom se je začelo »zlato obdobje« filmske kulture na Obali. Organizirala sva razne tedenske akcije, večer domačega filma, namenjen delavcem iz drugih republik, slovesne premiere slovenskih filmov, celovitost predstav s kratkometražnimi filmi. S pomočjo pedagogov ljubiteljev filma smo razpisali filmski abonma za osnovne in srednje šole z učnimi pripravami za obravnavo filma v razredu. Vse
Animirani film ponuja možnost, da kritično temo prikažeš v nekaj minutah, kar je v drugih zvrsteh težje.
to je počasi plahnelo po odhodu Janeza Marinška v Ljubljano. Po stagnaciji kulturnega dogajanja v samostojni Sloveniji sem s prijatelji ugotavljal, da moramo nekaj storiti. Leta 2000 smo organizirali prvi festival slovenske animacije, pozneje Izolanima. V šestih letih se je produkcija animiranih filmov povečala z 28 na 52 naslovov. Leta 2008 je festival odpadel zaradi zdrah v občinskem svetu, saj so sredstva za kulturo raje namenili nadomestnim volitvam. Festival Kino Otok, ki se je uspešno zasidral v družbeno okolje, je krizno leto preživel in z dobro organizacijo deluje naprej, na Izolanimo pa so mirno pozabili. Moram pa priznati, da imamo uspešen art kino in vsako leto srečanje najmlajših filmskih ustvarjalcev, kar še spominja na nekoč izjemno uspešen filmski krožek.
Sami ste se zelo angažirali pri promociji filmov, pridobivanju gledalcev. Avditorij je imel v času vašega vodenja celo dva tisoč gledalcev na projekcijo in je v tem obdobju cvetel. Kako vam je to uspevalo?
Praksa z Mirjano Borčič v ljubljanskem Dicu se je obrestovala. Celovitost filmske predstave, likovno vabljiv kritični uvodnik, v 30 letih sem jih sestavil več kot 600 – včasih prav pričaral, saj ni bilo na razpolago ustreznega gradiva, za filmske distributerje pa so bili vsi filmi dobri. V Avditoriju je trajalo nekaj let, da je poletni program zaživel, vključeval sem tudi slovenske filme z angleškimi podnapisi, kar je edino primerno za tuje goste, le filme je bilo težko dobiti. Leta 2002 se je novo vodstvo Avditorija odločilo, da bodo sami sestavljali filmski program, a so ga po šestih mesecih zaradi upada obiska enostavno ukinili. Prav sramotno je, da največji turistični center v Sloveniji in celotna občina Piran nimata filmskega programa. V taki situaciji niti Festival slovenskega filma, kljub zastonj vstopnicam za občane, te vrzeli ne more zapolniti.
Kot ste že omenili, sta bila s pokojnim Janezom Marinškom, nekdanjim direktorjem obalnih kinematografov, velika prijatelja in sodelavca. Skupaj sta ustvarila osem animiranih filmov, ki so bili nagrajeni tudi v tujini.
Po uspehu Ribiča me je Janez Marinšek ustavil na cesti in mi ponudil sodelovanje. Začela sva snovati prvi film, še prej pa sva kupila 16-milimetrsko kamero. Izkušnja s tehniko kolaža je bila preverjena z otroki, ki so medtem že delali nove filme. Izbrala sva temo govornika, ki se nauči nekaj političnih floskul in jih recitira na zborovanjih. Za glasbeno spremljavo sem pridobil Emila Zonto, glasbenega urednika na Radiu Koper, poznala sva se s skupnega igranja na hotelskih terasah, in leta 1970 je bil film pripravljen za prvi festivalski nastop. Tako imenovani Zvezni festival amaterskega filma je bil takrat v Ljubljani, in ko tri dni pred festivalom ni bilo nobenega sporočila o uvrstitvi, sva povprašala organizatorje, kako je s filmom. Ga ni na programu, je bil odgovor. O, cenzura, gotovo bova morala na kakšen zagovor, sva si mislila. Čez par minut pa klic, Govornik dobi prvo nagrado.
Sodelovali ste z več skladatelji in tudi pop bandi, z Rudijem Bučarjem, Faraoni. Kako pomembna je bila pri nastajanju ali celo snovanju vaših filmov glasba?
Za drugi film sva izbrala temo, kako uspeti v družbi, mladenič se preizkuša v glasbi, slikarstvu, ne uspe. Ko poseže po erotiki, razburi okolje. Vse to je bilo poigravanje z nepredvidljivim koncem, dokler nisva slišala nove skladbe
Faraonov Figov list. Ta je usmerila najine sekvence v celoto, dodala sva posnetek z vaje in nastal je najbolj odmeven film tistega časa. Pozneje sem sodeloval z Janezom Gregorcem in Urbanom Kodrom z jasnimi navodili, kaj želim. Z napredovanjem tehnologije sem sam začel snemati predloge za glasbo, na primer za film Zakaj je Istra tužna?. Rudi Bučar pa se je pojavil v mojem filmu Peter Klepec kot obetajoči pevec.
Kateri animatorji ali risarji stripov so vplivali na vaš stil in tehniko na začetku poti?
V študijskih letih smo občudovali zagrebške risanke, tako po likovni kot vsebinski plati, močno so vplivale name. Stripov nisem nikoli bral. Poznal sem Mikija Mustra, tudi njegovo prvo risanko Puščica, ki se mi je zdela preveč disneyjevska. Bolj sem se zanašal na drzne poskuse v otroških delih, kajti tehnika kolaža je omogočala uporabo različnega materiala, od fotografij, peska do pravega močvirja.
Sodelovali ste tudi z drugimi risarji, na primer z Marjanom Mančkom, kombinirali tehnike, kateremu estetskemu kredu ste sledili?
Priznati moram, da sem bil vedno v zagati, ali je moja osnovna risba dovolj dobra. Nikoli se nisem ukvarjal s karikaturo, zato sem iskal pomoč pri boljših od mene. Marjan Manček, Janez Matelič, Franco Juri in moj najuspešnejši učenec, žal pokojni Boris Benčič so pustili likovno estetske sledi v mojih delih.
Večinoma ste animirani film uporabili za družbeno kritiko. Kaj, menite, da animacija lahko pove, česar na primer igrani in dokumentarni film ne moreta?
Vse od srednješolskih dni sem občudoval družbeno angažirane filme Koste Gavrasa, Miloša Formana, italijanske postneorealiste in take filme sem prednostno uvrščal v program filmskih gledališč. Animirani film ponuja možnost, da kritično temo prikažeš v nekaj minutah, kar je v drugih zvrsteh težje. Po filmu Figov list je pristopil še mladi pisatelj Marjan Tomšič, ki naju je z Marinškom zasipaval z množico idej, da sva lahko le izbirala. Z današnjo 3D-tehnologijo pa je možno vse. Animirani filmi so dramaturško vse bolj podobni igranim, igrani pa vse bolj polni animiranih vložkov.
Od nenavadnih izkušenj nekega študenta, hrepenenja zdolgočasenega moža, do eksistencialnih vprašanj o užitku in delu … imeli ste širok diapazon tematik, ki ste jih obravnavali z veliko humorja in obveznim ščepcem trpkosti. Kaj vas je ponavadi spodbudilo k pisanju scenarija za animirani film? Omenil sem že, da je bil Tomšič zakladnica idej, da je znal ponuditi temo, ki naju je zanimala, seveda pa literatura še ni film in tudi ne ilustracija neke zgodbe. V zadnjem obdobju sem podpisal nekaj scenarijev, vendar je šlo za adaptacije kratkih zgodb drugih avtorjev, ki sem jim lahko dodal kritično ost.
Neredko imajo vaši filmi erotični naboj, ste tako želeli ločiti med risankami za otroke in resnejšo animacijo za odrasle?
Res je, predvsem sem si želel delati film za svojo generacijo. Je pa v moji filmografiji nekaj filmov za otroke, ki so nastali v času filmskih kriz, v letih propadle Dražgoške bitke pri Viba filmu ni bilo primerno obravnavati kritičnih tem, zato je nastal Animirani
po Franetu Puntarju, v prvih letih samostojne države pa tudi mladinska serija Briši piši in Peter Klepec.
A