Petra Pogorevc

Rac

54. DEL

V naslednjih dneh smo morali vojaki na prizorišču nesreče v dveh vrstah preiskati še vsak centimeter terena v širini petdesetih metrov, da bi odkrili, kaj je ostalo od nesrečnega Vladimirja. Našli smo nekaj koščkov granate in delček njegove koščene roke, nič drugega.

Seveda so morali raziskati, zakaj je prišlo do eksplozije. Nazadnje so ugotovili, da ni šlo za diverzijo, ampak za nesrečo. Tista municija je bila še iz prve svetovne vojne in jo je načel zob časa. Ker je bilo v skladiščih še ogromno polnitev in granat, so pregledali vse zaloge in odkrili še dve granati, ki nista ustrezali varnostnim predpisom in bi lahko tudi povzročili tragedijo.

Čez čas je prišla prekomanda, torej premestitev.

Vse so poslali v druge kasarne. Samo midva, ki sva bila v času nesreče v poveljniškem vodu, sva ostala, pa oba kuharja in nekaj pisarniških moljev.

Kasarna se je napolnila z novimi fazani, z novim kanonfutrom.

Jaz pa sem ves čas iskal vodnika Šalipurja, da bi ga sesekljal in iz njega naredil pravi topovski golaž. Ni mi uspelo, ker je baraba vmes spizdil iz JLA.

!MEMUZAR, MEMUZAR RUPILAŠ OKČIP TOTALNA IZGUBA VSEGA

Spomin na nesrečo se je boleče zarezal vame. Potrdilo se mi je, da je vojska kretenizem, totalna izguba časa. Če jim dovoliš, da te drilajo tako, kot znajo, se lahko spremeniš v stroj za ubijanje. Nekateri drila ne prenesejo, poči jim film in znorijo, drugi pa se hočejo postaviti zase in tudi najebejo, ker jih nadrejeni mirno zlomijo.

Na srečo sem ubogal očeta. Tolkel sem tisti: Razumem! in globoko v sebi preklinjal po svoje. Kar nekako izključil sem se. Vojaško nasilje me še danes resnično odbija. Kadar gledam kakšne vojne filme in vidim to morijo, to klanje z bajoneti in razbijanje glav, si rečem: Pa dobro, zakaj to snemate, zakaj nam to prikazujete? Smrt, morija, sovraštvo; resnično se vprašaš, v kaj se spremeni človek, kako postane monstrum in čemu začne ubijati lastno vrsto? V imenu koga ali česa, zakaj?

Tako je bilo že od pamtiveka in se še zmeraj ne konča. Ljudje se koljejo in streljajo, mečejo bombe in spuščajo strupene pline. Zaradi mej, nekih ... izmov, levih in desnih, kapitalizma, komunizma, ne vem katerega boga, nafte, hrane, vode, industrije, trgovine, politike, cerkve. Ampak, kaj je tisto v človeku, zaradi česar ga naserjejo, da si nadene uniformo in vzame orožje v roke? Kaj natanko je tisto, zaradi česar človek pobebavi in prostovoljno postane stroj za ubijanje?

Poleg nesreče se iz vojske najbolj spomnim mrtve straže. Kadar je bil Tito na Brionih, so vse območje iz zraka nadzorovali s helikopterji ali reaktivci, z morja pa s torpednimi čolni. Nas so poslali na mrtvo stražo. Vsi smo jo sovražili iz dna duše. Lahko si končal na vojnem sodišču, če si ga kaj posral. Dvakrat sem fasal mrtvo stražo za en teden, enkrat pa kar za cel mesec.

Mrtva straža je živi obup. Dve uri buljiš v prazno in upaš, da se ne bo nič zgodilo in ti ne bo treba streljati. Kaj pa naj bi se sploh zgodilo, kaj?! Nato te nekdo zamenja, ti greš pa počivat v stražarsko sobico, ki je kakšnih petnajst ali dvajset minut hoda stran. Na pogradu zaspiš za štiri ure in nato gre spet vse od začetka, jovo na novo. Čez dve uri te nekdo znova zamenja. Vse začneš delati avtomatizirano.

Čisti zombi postaneš, totalen idiot.

Po celomesečni mrtvi straži bi moral svoje vojaške škornje zabrisati v smeti. Bolj izkušeni vojaki, ki so prišli v kasarno pred menoj, so mi svetovali, naj jih po koncu, ko bom imel dva dni prosto, ne sezuvam, ampak naj grem do morja in z njimi vred vtaknem noge v vodo.

»Boš videl, kaj se bo zgodilo,« so se režali.

In zares nisem mogel verjeti svojim očem!

Škornji so v par minutah v vodi popolnoma razpadli, moje noge pa so bile videti prav bolano bele in dobesedno skuhane. Podplati, čevlji, nogavice, vse se je v morju razpustilo. Še dobro, da sem poslušal tiste vojake! Če bi škornje vlekel z nog, bi si z njih sigurno potegnil še kožo.

Kadar nismo streljali ali stražili, smo v vojski prekleto garali. Najhuje je bilo, ko so nas, že po topovski nesreči, peljali na kamnit hrib streljaj od kasarne ter nam dali krampe in lopate, da z njimi skopljemo jame. Vanje so nameravali vkopati manjše topove.