Pogovor s šefom KPK
Predsednik KPK O noveli, ki je danes pred poslanci, in paradoksu, da je samostojni in neodvisni državni organ odvisen od državnega proračuna
Robert Šumi o noveli, ki je danes pred poslanci, in paradoksu, da je neodvisni državni organ odvisen od državnega proračuna.
Ljubljana – Pred poslanci bo danes novela zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki je v postopku sprejemanja že pet let, kar je po mnenju sedanjega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Roberta Šumija tudi posledica razhajanj med institucijami (ministrstvo za pravosodje, državni zbor, komisija) pri razumevanju njihove vloge. Novela sicer ni optimalna, a prinaša nekatere koristi. Po njegovem mnenju je zato bolje, da se sprejme, kot da se ne.
Kaj ključnega novela zakona o integriteti in preprečevanje korupcije prinaša za KPK? Procesna jamstva obravnavanih oseb, kar smo do zdaj na podlagi sodnih odločb zagotavljali že sami, bodo zdaj imela zakonsko podlago, enako tudi Erar, aplikacija za prikaz porabe javnega denarja.
Jasneje se tudi ločuje med pristojnostmi komisije za preprečevanje korupcije, policije in tožilstva, saj KPK še bolj poudarjeno dobiva vlogo, ki ji je že od začetka namenjena, in sicer preventivno-nadzorno. V preteklosti se je namreč večkrat napačno pričakovalo, da bo KPK, na primer, za korupcijska kazniva dejanja izvedla vse postopke. A ob sumih, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, komisija zadevo preda policiji ali tožilstvu, saj je naša vloga preprečevanje korupcije (in ne sankcioniranje). Pomembno je tudi, da novela daje večjo težo kršitvam integritete oziroma sami integriteti, ki pomeni pričakovano ravnanje.
Po sprejetju novele upate tudi na dodatna sredstva, kajne?
KPK nujno potrebuje obljubljena sredstva tako za dodatno predvidene zaposlitve kot tudi za posodobitev IT-infrastrukture, da lahko bolj do uporabnikov prijazni. Zaveza vlade je, da bo zagotovila ustrezna finančna sredstva, ne nazadnje tudi za predvideno vsakoletno podporo nevladnim organizacijam s področja krepitve integritete in preprečevanja korupcije.
A ne glede na novelo, ki komisiji prinaša dodatne pristojnosti, za kar so nujna dodatna sredstva, je KPK že danes zelo kadrovsko osiromašena in vsako leto prosi za dodatna sredstva. Gre pravzaprav za paradoksalno situacijo, ko je samostojen in neodvisen državni organ, odvisen od državnega proračuna. KPK ni izolirana in je v tej družbi z razlogom. Sodelujemo z vsemi, ki delajo za krepitev družbene odgovornosti, integritete in transparentnosti, da bomo čez čas – ne morem reči čez noč – bolj zadovoljni, s čimer danes nismo.
Nekaj pomislekov se je pojavilo glede višine daril, ki jih uradne osebe lahko sprejmejo, in se zdaj zvišuje na sto evrov.
Omejitve za javne uslužbence in funkcionarje bodo po novem poenotene v noveli. Pomembno pri tem je, da mora biti darilo vsakokrat transparentno pokazano organizaciji, kjer je oseba zaposlena. Ključen je tudi namen, zakaj je bilo nekaj podarjeno. Nikakor ne moreš sprejeti darila, ki je povezano z opravljanjem tvojega dela, če to pomeni, da boš v zameno nekaj storil ali opustil. Zneski, ki so si jih parlamentarne stranke zdaj določile, niso najpomembnejši, bolj pomembna sta namen in transparentnost.
Del javnosti se je ob aferah nekdanje ministrice za kmetijstvo Aleksandre Pivec spotaknil ob vašo izjavo, da je že ena kava lahko korupcija, če si v zameno dolžan vrniti ali storiti nekaj, česar ne bi smel.
Kava kot prispodoba, ki jo večkrat uporabljam, ko se pogovarjamo o tem, kaj je dopustno in kaj ne, je občutljiva za določene ljudi, ker očitno ne razumejo osnovnega principa, hkrati pa jih zmoti zanemarljiva višina zneska oziroma cena kave. Pri korupciji višina zneska ni pomembna. Ko govorimo o kavi, je ta seveda kulturni običaj. A če si kot uradna oseba zaradi brezplačne kave dolžan nekaj storiti v zameno ali opustiti, je tudi ta kava nedopustna. Ko pa imaš pri sebi – govorim o uradnih osebah – razčiščeno, da gre le za kulturni običaj in da v zameno nisi dolžan storiti ničesar, je vse v redu. A zaradi različnih dvomov, ki so se porajali v preteklosti, je bila ponekod uvedena ničelna toleranca, ki je pomenila, da ne smeš sprejeti ničesar – niti brezplačne kave – kar je povezano s tvojim delom. To pa je seveda neživljenjsko. Ključno je, da vsak – še posebno to velja za uradne osebe – pri sebi ozavesti in razume, da je v vsakokratni situaciji najpomembnejši namen ter da vse, kar počnemo, poteka transparentno.
Kako daleč je postopek v primeru Aleksandre Pivec, ki je sama rekla, da se ji očitata kozarec vina in narezek?
Gre za podobno zgodbo kot pri kavi, saj višina zneska ni pomembna. Sama zadeva je sicer v zaključni fazi in računamo, da bomo postopek končali do konca leta.
Ker ste pri tem sprožili še dodatne postopke, ugotavljate, da gre za sistemsko neurejenost na tem področju ali zgolj za nepoznavanje posameznikov?
V tej zgodbi je to še dodaten element, in sicer ločevanje med zasebnim in javnim. Logično je, da moramo pri funkcionarjih
– na primer ministrih –, ki so v službi ogromno časa, razumeti tudi vidik usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Tudi minister je samo človek in mora imeti čas za družino. A javna sredstva, namenjena službenim obiskom, pripadajo le funkcionarju in v vsaki situaciji je treba ločiti, kaj je javno in kaj zasebno. Na KPK smo se odločili, da bomo glede tega napisali tudi načelno mnenje. Glede na pretekle prakse smo ugotovili, da se očitno nismo dovolj dobro zavedali, da je treba to vedno znova dosledno ločevati.
Ob sprejemanju novele se je še posebno ob primeru Ivana Galeta odprla tudi razprava o primernosti ureditve živižgaštva.
Seznanjen sem, da bi v Sloveniji na podlagi evropske direktive, ki jo moramo implementirati do konca leta 2021, radi sprejeli poseben zakon. Aktivnosti naj bi že potekale na ministrstvu za pravosodje, a na KPK do zdaj v samo nastajanje zakona še nismo bili formalno vključeni. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije sicer že ima poglavje o zaščiti prijavitelja in ta direktiva bi tudi ta »naš« zakon lahko obogatila. Če pa bo sprejet nov zakon, bo treba zakon o integriteti in preprečevanju korupcije ustrezno prilagoditi.
Pomembno je, da razširimo zaščito prijaviteljev tudi na zasebni sektor. Še bolj kot sam zakon se morajo stvari v praksi nato tudi uveljaviti, saj sama implementacija evropske direktive ne bo dovolj. Potrebnega bo še veliko pojasnjevanja, zakaj je pomembno, da dobroverne prijavitelje ščitimo in jih spodbujamo, da povedo, ko je nekaj narobe. In tu imajo zelo pomembno nalogo vodstva posameznih organizacij, torej vsakokratni vodja, ki mora vedno znova podpreti dobrovernega prijavitelja.
Po tem, ko se je na nabavo zaščitne opreme opozorilo javno, ste jo pod drobnogled vzeli tudi na KPK. Vsi postopki v zvezi z nabavo zaščitne opreme se intenzivno izvajajo in o ugotovitvah bomo javnost obvestili, ko bomo dosegli to točko. Zadeve pregledujemo z vidika vseh pristojnosti, ki jih imamo. Uvedli smo dva tematska nadzora, prvega na državni ravni ter drugega na ravni občin in bolnišnic, ker želimo na koncu vladi in drugim pristojnim institucijam, če bodo zaznana tveganja, ponuditi tudi rešitve, kako bi jih bilo v prihodnje mogoče odpraviti.
Nikakor ne moreš sprejeti darila, ki je povezano z opravljanjem tvojega dela, če to pomeni, da boš v zameno nekaj storil ali opustil.