Ko odri obmolknejo

Oder Gledališke produkcije in njihovi ustvarjalci so se z zaprtjem številnih kulturnih ustanov spet znašli pred meseci negotovosti

Gledališke produkcije in njihovi ustvarjalci so se z zaprtjem številnih kulturnih ustanov spet znašli pred meseci negotovosti.

Svoja vrata so pred dnevi za javnost znova zaprle številne kulturne ustanove, med drugim gledališča, ki so se s praznimi dvoranami in nezmožnostjo izvajanja vaj spopadala že ob spomladanski razglasitvi epidemije, zdaj pa spet zabredla v negotovost in nestabilnost, ki jo prinašajo sicer potrebni in pričakovani vladni ukrepi (gledališča vaje v teoriji še lahko izvajajo, praksa pa je nemalokrat drugačna).

Kaj vnovično ugašanje uprizoritvene umetnosti pomeni za kulturno krajino, gledališke hiše in ustvarjalce ter podporne in tehnične poklice, lahko samo ugibamo, a ta ugibanja težijo k postopnemu prilagajanju, predrugačenju in prevrednotenju produkcij ter njihovega izvajanja.

Omejitve in ovire spleta

»V Lutkovnem gledališču Ljubljana vzporedno pripravljamo tri produkcije, ki bodo 'na zalogi' čakale na možnost igranja. Verjamemo, da se bodo po koncu epidemije razmere postopno normalizirale in se bodo tudi prizorišča postopno polnila, sicer pa se na aktualne razmere programsko odzivamo predvsem z načrtovanjem manjših, mobilnih in tehnično nezahtevnih produkcij za prihodnje leto. Z njimi bomo lahko gostovali tudi po šolah in na zunanjih prizoriščih, kar se je v zadnjih mesecih izkazalo za optimalno rešitev,« je načrte tega gledališča povzel direktor Uroš Korenčan.

Podobne načrte snujejo v Gledališču Glej, kjer v prvi vrsti nameravajo »zaščititi sodelavke in sodelavce ter poskrbeti za njihovo zdravje«, ob tem pa upajo, da bo možnost vaj in drugih delovnih procesov ostala, saj je po njihovih besedah to edini način, da do konca leta realizirajo projekte in v prihodnjem letu ne ostanejo brez sredstev. Umetniški svet gledališča dodaja, da aktualnih predstav na splet ne bodo selili, predvsem zato ne, ker bi za kvaliteten prenos potrebovali novo režijo, profesionalno filmsko opremo in pogoje, ki si jih v danih razmerah brez velikega vložka dodatnih državnih sredstev ne morejo privoščiti: »Eno je predvajati posnetke predstav, ki so le skop približek realne izkušnje, nekaj povsem drugega pa posneti predstave, ki so namenjene ogledu prek spleta. V digitalizacijo je treba v Sloveniji še veliko vložiti, smo pa v prvem valu predvsem v začetnih fazah procesa kar nekaj vaj opravili prek spleta, kar bomo gotovo storili tudi tokrat; seveda pa to ni idealen način dela, saj gledališče temelji na kolektivni in živi izkušnji.«

Dolgoročne posledice varnostnih ukrepov

Temu pritrjuje tudi direktor Mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed, ki meni, da so vaje na spletu pogojno smiselne le v zgodnjih fazah študija, pozneje pa popolnoma neuporabne: »V Mladinskem smo bili tik pred razglasitvijo epidemije v tistih fazah študijev (teh je kar pet), ki jih ni mogoče izvajati prek spleta.« O prihodnjih korakih se sicer še dogovarjajo, gotovi pa so, da bodo »skušali biti kreativnejši od preprostega predvajanja starih predstav na spletu«. Mihelič Syed ob tem poudarja, da bi morali sprejetje tovrstnih ukrepov s pristoj

Ukrepi so eno, premišljeno reševanje in razumevanje posledic, ki jih ti prinašajo, pa nekaj popolnoma drugega. In ravno pri tem imamo velike težave.

Tibor Mihelič Syed

nim ministrstvom predvideti ter se o tem pogovarjati: »Pa se nismo. Vsak resor bi moral imeti pripravljeno obrazložitev ter praktično izpeljavo splošno veljavnih vladnih ukrepov, ne pa, da se zdaj vsi kulturni producenti sprašujemo, kaj izraz 'zaprtje kulturnih ustanov' pomeni v praktičnem kontekstu; že zdaj med nami krožijo najmanj tri različna tolmačenja. Tu se zgodba z neobveščanjem ter pomanjkljivo in prepočasno informiranostjo nadaljuje.«

Ministrstvo za kulturo sicer zagotavlja, da je svetovalni skupini za covid-19 poslalo predlog, naj se »tudi znotraj tretje točke prvega paketa ukrepa v rdeči fazi v kulturnih ustanovah določijo izjeme za nekatere kulturne dejavnosti, ki niso ogrožajoče, saj ob primerni organiziranosti in striktnem upoštevanju predpisanih varnostnih ukrepov ne predstavljajo nevarnosti za širjenje okužbe«. Kot pravijo na ministrstvu, so »konkretno predlagali, da galerij, muzejev, knjižnic, arhivov in podobno ne bi zapirali, saj je omogočen individualni dostop, in da se kulturnim ustanovam na področju gledališča, glasbe in baleta omogočijo vaje za predstave«.

Tibor Mihelič Syed ob tem dodaja, da »so ukrepi eno, premišljeno reševanje in razumevanje posledic, ki jih ti prinašajo, pa nekaj popolnoma drugega. In ravno pri tem imamo velike težave.«

Negotovosti navkljub

Kljub trenutnim omejitvam in preglavicam pa gledališke hiše vztrajajo v podajanju kakovostnih in raznolikih, pa čeprav prilagojenih vsebin in bogatenju slovenskega kulturnega prostora. Kot pravijo v Gledališču Glej, so jesenske težave z epidemijo predvidevali, zato so »tako čez poletje kot v začetku jeseni delovali na zunanjih odrih in poskušali kljub striktnim omejitvam publiki ponuditi čim več odpadlega programa«. V Lutkovnem gledališču Ljubljana pa kljub optimizmu, s katerim snujejo program prihodnjih mesecev, opozarjajo na ključen »izpad lastnih prihodkov, ki v teh organizacijah lahko pomeni tudi tretjino celotnega proračuna. Bistveno je, da vlada zagotovi ustrezna sredstva, s katerimi bomo lahko nadomestili ta izpad.«

Foto Eva Tancer Igralci so se že preizkusili pred novim občinstvom in bili nad novo izkušnjo navdušeni.

»V Mladinskem smo bili tik pred razgasitvijo epidemije v tistih fazah študijev, ki jih ni mogoče izvajati prek spleta,« pravi Tibor Mihelič Syed.