Petra Pogorevc Rac
55. DEL
Teren je bil obupen. Živa skala, kamen in še več kamna. Ko si s krampom udaril po njem, se je ta kar odbil in zazvenel. Kasneje so nam na srečo dali macole. Tolkli smo ko idioti noč in dan. V živo skalo smo skopali več okroglih jam, ki so v globino in širino merile po nekaj metrov. Kasarne v Barbarigi eno leto skoraj nisem zapustil. Samo enkrat so me poslali v glavni štab v Puli, da bi pomagal pri inventuri. Dodelili so me oddelku za tanke. Tam so imeli zvezke, ki so bili na gosto popisani s šiframi. Moral sem šteti tanke, jih popisovati in podobno. Pri tem se mi je eden izmuznil in takoj je nastalo sranje.
»Poliču, imaš manjak tenka!« so jezno lajali name.
»Razumem!« (JEBO VAS JEBENI TENK!)
»Tenk! Gdje ti je tenk? Odmah nađi tenk!« so mi tulili v uho.
»Razumem!« (JEBO VAS TENK U ŠUPAK!)
Vsi drugi so šli nazaj v kasarno, jaz sem pa dobil ukaz, naj, kakor vem in znam, najdem manjkajoči tank. Šele po dveh dneh sem odkril napako in – marš nazaj v Barbarigo!
Preostanka vojaščine se skoraj ne spomnim. V glavi so mi ostale slike plavega morja in zelene trave na obali zaliva z našo kasarno. Pa tisti leseni pomolček. Nekaj Dalmatincev, ki so prišli šele po nesreči, je s čolnom, ki je bil v lasti kasarne, v prostem času lovilo ribe. Zbrali smo denar za ribiško mrežo, vrše, parangale in nekaj osti, vsak je prispeval po svojih močeh.
Kljub nadzoru nam ga je uspelo včasih tudi zabiksati po svoje. Enkrat smo se ga na mrtvo napili na kmetiji, ki je bila pol ure hoda oddaljena od kasarne. Mešali smo domače vino in bisko; to je posebno žganje iz komovice, bele omele in treh vrst trave, ki ga v hrvaški Istri kuhajo že dva tisoč let, še po receptu Keltov, ki so živeli na tistem območju. Nazaj grede smo se grdo sklofali, ampak se naslednjega jutra nobeden ni mogel spomniti, zakaj.
V Barbarigi ima danes Rade Šerbedžija hišo, ki je bila takrat, ko sem jaz tam služil vojsko, še ruševina. Velikokrat smo hodili mimo nje, zapomnil sem si jo pa zato, ker sem takrat sanjaril o tem, da jo bom nekega dne sam kupil! Malo naprej od tiste njegove bodoče hiše so na velikem posestvu pridelovali hrano za Brione. Gojili so zelenjavo in sadje ter redili živino in perutnino. Mučilo me je, zakaj nas ne pošljejo pomagat na to Titovo farmo. Mislil sem si, da bi jedli veliko bolje, kot smo, če bi nas spustili zraven. Hrana v vojski je bila katastrofalna. Samo pasulj je bil dober in nič drugega. Seveda smo morali veliko pomagati tudi v kuhinji. Kar naprej smo lupili jebeni krompir. Na tisto posestvo nas pa niso niti enkrat poslali in tudi nismo dobili nobene hrane od tam.
Vseeno smo hodili tja oprezat za ženskami, ki so prihajale na delo iz bližnjih vasic. Ena od njih je bila na posestvu nastanjena za stalno in je proti plačilu nudila vojakom spolne usluge. V višino je merila kakšen meter in pol, tehtala pa okoli sto petdeset kil. Jaz sem šel k njej samo enkrat. Tisto je bil najbolj blesav fuk v mojem življenju. Silil sem se misliti na nekaj čisto četrtega. Za mano so že čakali drugi, da pridejo na vrsto. Bilo je kot v slabem filmu.
V sobo se je prišlo po strmih lesenih stopnicah. Bila je prijetna, polna čipk in starinskega kmečkega pohištva. Na steni sta viseli slika Marije z Jezuščkom in njena poročna slika. Na sliki sta bila ona, veliko mlajša kot takrat, poleg nje pa star, brkat in skoraj plešast možakar. Njegova podoba, uokvirjena in prevezana s črnim trakom, je stala tudi na nočni omarici. Gledal je direkt na posteljo, in to grdo. Zraven postelje je bil pladenj z goro sveže sivke, v kotu sobe pa je stala mizica z lavorjem, bokalom vode, svežo brisačo in veliko kocko mila.
V sekundi sem bil brez vojaških cunj.
Ležala je na postelji, obsijana z rožnatim soncem, ki je zahajalo nad Brioni. Stal sem tam ko lipov bog s trdim kurcem med nogami in za trenutek se mi je zazdelo, da ga je zahajajoče sonce vžgalo s svojimi rdečimi žarki, ki so se skozi edino okno v sobi plazili med njene zares gromozansko velike joške. Kurac mi je trzal v ritmu srca. Zdaj, zdaj, zdaj ga bo ... o, jebenti!