MARKO POKORN

o pomembnosti smeha in dobre volje za zdravje

Votroštvu sem tremo pred kontrolkami, spraševanji in glasbenošolskimi nastopi vedno premagoval s štosi. Še tako grozen preizkus znanja ali veščine je bilo precej lažje pričakati smeje se dobremu vicu. Pozneje je humor postal rednejša praksa, ki ni bila namenjena le preganjanju treme, ampak sem se s tem začel (ne)resno ukvarjati.

Tudi v poklicnem življenju sem se trudil humor uporabljati pri delu z bolnimi otroki, pogosto mi je prišel prav pri komunikaciji s sodelavci v bolnišnici. V službi se da vse lažje zmeniti, če so ljudje dobre volje, pa tudi otroci veliko raje sodelujejo pri pregledu, če si (ali vsaj misliš, da si) zabaven in se z njimi pogovarjaš tako, da v pogovoru aktivno sodelujejo in se pri tem mimogrede znebijo strahu pred grozotami, ki nanje prežijo v bolnišnici. V sedanji vlogi se z bolnimi otroki sicer manj pogosto srečujem, a ko se znajdem na oddelku ali v ambulanti, je komunikacija z njimi še vedno pristna in zabavna, kljub maskam, ki jih nosimo zadnje čase.

Tudi pandemija koronavirusa ima kljub grozljivim razsežnostim svoje komične elemente. Koronaskeptikom se zdimo smešni, saj delamo nepojmljivo paniko zaradi neobstoječega virusa, nam se zdijo koronaskeptiki s svojim naivnim dojemanjem molekularne biologije, epidemiologije in klinične medicine, ki so ga bez-po-muke absolvirali v pomladanskem šnelkursu, smešni toliko bolj. Za moje pojme najbolj (tragi)komičen pa je ameriški predsednik s svojim otročje-nezrelo-egocentričnim soočanjem s koronavirusom in smrtno nevarnimi nasveti, kako ga premagati, ki jim smešnost krati le dejstvo, da je zaradi njihovega preresnega upoštevanja kar nekaj ljudi romalo na oni svet.

Humor je zelo učinkovit pri premagovanju življenjskih preizkušenj, tudi tistih najhujših. Viktor Frankl, nemški nevrolog in psihiater, si je bivanje v koncentracijskem taborišču načrtno lajšal s humorjem in s prakso vsakodnevnega pripovedovanja šaljivih zgodb sotrpinu kirurgu dajal pogum in voljo do življenja. Humor je pomagal preživeti vojnim ujetnikom in talcem ne glede na kraj in čas ujetništva. Zato ni vrag, da ne bi mogel pomagati tudi v sedanji situaciji.

A vrag ne sme odnesti šale, kljub temu da si moramo naliti čistega vina o položaju, v katerem smo se znašli. Jesenska ohladitev s ponovnim zagonom družbe, povezana z neupoštevanjem načel medosebne oddaljenosti in nenošenjem mask, česar smo se navadili v poletni vročini, je pripomogla k povečanju števila okužb. Znašli smo se na strmem delu eksponencialne krivulje, epidemiologi so obupali in dvignili roke, saj preštevilnih stikov bolnikov s covidom ne morejo več nadzirati in lahko kličejo le še okužene. Zdaj morajo bolniki (če le niso na respiratorju), v slogu lepo-je-biti-epidemiolog sami poklicati osebe, s katerimi so bili v stiku v zadnjih dneh, in jim sporočiti veselo novico, ki je toliko bolj vesela, kolikor bolj pristno nezaščiten je bil njihov odnos. Bolnišnice se polnijo, prav tako se polnijo intenzivne enote in izkazalo se je, da bi morali spomladi poleg respiratorjev uvoziti še najmanj stotnijo intenzivistov ter sedemkrat toliko medicinskih sester. Upam le, da ne bodo prisiljeni dvigniti rok še v bolnišnicah in bolniku, za katerega ne bo več nikogar, ki bi skrbel zanj, v roke stisniti priročnik za uporabo respiratorja, v katerem bo razloženo, kako naj se sam priklopi nanj in nastavi vse potrebno za čim lažje dihanje.

Mislim, da bo prej ali slej tudi najbolj nejevernim Tomažem postalo jasno, kaj se dogaja. Koronavirusu se ne bomo izognili ne z ignoriranjem ne z meditacijo ali še tako zdravim načinom življenja. Nujno bo treba upoštevati navodila, pa naj bodo švedska ali slovenska, leva ali desna. Treba bo potrpeti, nositi masko in razkuževati roke, vzdrževati medosebno razdaljo. In to ne nekaj minut ali nekaj dni, ampak več mesecev. Morda ne tako radikalno kot zdaj, a ukrepov še dolgo ne bomo mogli popolnoma opustiti.

To pa je stresno. In težko. Česa takega še nismo doživeli. Zato bo treba najti način, kako ohraniti zdrav razum. Tu pa dobri stari humor pride še kako prav. Zdaj si moramo še pogosteje praviti vice in narediti vse, da bi drug drugega spravili v dobro voljo in ostali normalni. Kajti humor ima pozitivne učinke tako na telesno kot duševno zdravje.

Najbolje je, da vse potencialno stresne dogodke preusmerimo v svoj prid. To sam počnem vsak dan. Če nekdo na vhodu kategorično odklanja merjenje temperature na čelu zaradi nevarnosti, da bi mu s tem skurili hipofizo, me sploh ne razjezi, ampak nasmeji. Zdravstveni delavci smo stresa vajeni in za njegovo lajšanje prisegamo na humor. Huje nam je, boljše so šale.

NIJZ zato pozivam, da poleg informacij in navodil začne objavljati tudi šale o koronavirusu. Od teh, da so zaradi prepovedi zbiranja oseb prepovedane vse pravljice z več kot petimi liki: Sneguljčica in sedem palčkov, Volk in sedem kozličkov ter Ali Baba in 40 razbojnikov – epidemiološko sprejemljivi so le še Trije prašički. Ali da so Hrvati ob 1000. bolniku s covidom izdali spominski bankovec za 1000 kun s podobo zdravstvenega ministra Beroša. Pa da je srbski zunanji minister Dačić s svojim (ne)milozvočnim petjem na slavnostni večerji že konec februarja pobil koronavirus in tako ozdravil kompletno restavracijo obolelih.

Za to, da bi s pozitivnim odnosom preprečili pozitivne brise, naj vlada poleg govorca za covid angažira kakšnega znanega komika, ki bo ljudem znal narediti življenje znosnejše in za odtenek prijetnejše. Kajti od tega, kako se bomo vedli v prihodnjih tednih, je odvisno, kdo se bo zadnji smejal.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Zdaj si moramo še pogosteje pripovedovati vice in narediti vse, da bi drug drugega spravili v dobro voljo in ostali normalni.