Osiris Rex je »poljubil« asteroid
Dotik asteroida Koliko je vzorca, bo znano v nekaj dneh – Sonda se bo na Zemljo vrnila septembra 2023
Znanstveniki pričakujejo, da je ameriška sonda pobrala kilogram materiala z asteroida Bennu, ki je za naš planet potencialno nevaren.
Potem ko je japonski Hajabusi 2 pred več kot dvema letoma uspelo zagrabiti nekaj kamenja z asteroida Rjugu in ga bo čez dober mesec dostavila na Zemljo, je drzen manever okoli 330 milijonov kilometrov stran od Zemlje včeraj opravila še ameriška sonda Osiris Rex.
Nasino plovilo je z Zemlje poletelo pred štirimi leti, dve leti pozneje je pripotovalo na cilj k 500 metrov širokemu bližnjezemeljskemu asteroidu Bennu in včeraj ponoči po srednjeevropskem času doživelo svoj veliki trenutek.
Dobiti vzorce z asteroida v zemeljske laboratorije je vse prej kot lahka naloga, sploh ker se je Bennu izkazal za bolj nevarnega, kot so pričakovali. Vznemirjenje v nadzornem centru podjetja Lockheed Martin, v katerem so sestavili sondo, je bilo nekaj minut po polnoči po našem času na vrhuncu. Osebje je zadrževalo dih, ko pa je glavni komunikator oznanil, da se je sonda, ki se je v zadnji fazi proti površju spuščala po polžje, izognila vsem nevarnostim in se dotaknila površja, je završalo od navdušenja.
Glavni raziskovalec Dante Lauretta z univerze v Arizoni, ki si je več let prizadeval za takšno odpravo, je vidno čustven poudaril velik tehnološki dosežek in veliko vznemirjenje, ko bodo lahko preučevali vzorec nebesnega telesa, starega okoli 4,5 milijarde let. »Po več kot desetletju načrtovanja je ekipa navdušena nad uspehom. Čeprav nas čaka še nekaj dela, da analiziramo operacijo in ugotovimo izkupiček pobiranja vzorca, so že uspešen dotik, sprostitev plina in umik od Bennuja ogromen dosežek celotne ekipe. Veselim se analize, da izvemo, kakšna je masa vzorca,« je dodal.
»To je bil neverjeten dosežek tako za znanost kot tehnologijo. Del prvobitnega kamna, ki priča o zgodovini Osončja, je pripravljen, da pride na Zemljo, kjer bo omogočil nova znanstvena odkritja,« je bil uspeha vesel Thomas Zurbuchen, direktor Nasinega znanstvenega direktorata.
Avtomatiziran postopek
Sonda, velika kot manjši avtomobil (2,44 × 2,44 × 3,15 metra), se je spustila proti površju in nalogo opravila v vsega nekaj sekundah, v tako imenovani akciji »dotik in pobeg«. A v teh nekaj trenutkih se je zgodilo veliko. Nekaj več kot tri metre dolga roka za pobiranje vzorca je proti površju sprostila plin, da se je zgornji sloj nekoliko dvignil in se ujel v pobiralno roko. »Zaradi majhne težnosti ne moremo pristati na površju asteroida, lahko ga le poljubimo,« je dejala Beth Buck iz podjetja Lockheed Martin. Postopek je bil popolnoma avtomatiziran, iz nadzornega centra niso mogli storiti ničesar, saj radijski signal do sonde potrebuje 18 minut.
Ko je Osiris Rex opravil glavno nalogo, je prižgal potisnike in se začel umikati na varno razdaljo. Preliminarni podatki kažejo, da je postopek potekal povsem po načrtih, so sporočili iz Nase, za katero je to prva odprava za pobiranje vzorca z asteroida. Koliko vzorca je sonda zagrabila, bo najverjetneje znano čez nekaj dni, a pričakujejo, da ga je vsaj za 60 gramov, glede na opravljene simulacije pa upajo celo na več kot kilogram kamnine. »Prepričan sem, da bomo dobili veliko materiala, glede na značilnosti območja Nightingale in vsa testiranja, ki smo jih naredili z mehanizmom za pobiranje vzorcev,« je poudaril Lauretta.
Če se bo uresničil ta scenarij, bo to najtežji tovor nezemeljskega vzorca, ki ga bodo pridobili po odpravah Apollo, ko so astronavti na Zemljo prinesli kamenje z Lune. Če pa se bo izkazalo, da sonda tokrat ni pobrala dovolj vzorca, bodo 12. januarja opravili še en poskus.
Sonda se bo sredi prihodnjega leta poslovila od kamna in krenila na dolgo pot proti domačemu planetu, kamor bo predvidoma prispela 24. septembra 2023.
Nevarni Bennu
Bennu, ki so ga v iskanju bližnjezemeljskih asteroidov odkrili leta 1999, je skupek kamenja, ki se je zlepilo po trku večjega nebesnega telesa, domnevno kakšnih sto kilometrov širokega kamna v glavnem asteroidnem pasu med Jupitrom in Marsom, nato pa ga je odneslo bližje Zemlji. Je asteroid tipa B, to je vrsta precej redkih ogljikovih asteroidov, dela širše skupine asteroidov tipa C ali ogljikovih hondritov, ki vsebujejo razmeroma veliko ogljika v obliki grafita, karbonatov in organskih spojin. Taki asteroidi vsebujejo tudi vodo in minerale z značilnimi spremembami zaradi vode. Tip B se od tipa C razlikuje predvsem po absorpciji v ultravijoličnem delu spektra, ki je majhna ali je sploh ni.
Bennu je za Zemljo potencialno nevaren asteroid. Leta 2060 se ji bo približal na vsega 750.000 kilometrov, kar je sicer skoraj dvakrat dlje od Lune, a dovolj blizu, da se z njim lahko poigra Zemljina gravitacija in tako poveča negotovost prihodnjih orbit. Obstaja možnost 1 proti 2700, da bi Bennu proti koncu 22. stoletja treščil v Zemljo. Pri tej velikosti bi večji del asteroida preživel potovanje skozi atmosfero in ob trku povzročil ogromno škodo.
Bennu, ki je ime dobil po staroegipčanskem božanstvu, povezanem s soncem, stvarstvom in ponovnim rojstvom, je znanstvenike neprijetno presenetil kmalu po prihodu Osiris Rexa na cilj leta 2018, saj se je pokazalo, da je površje precej bolj razgibano in posuto s skalami, ki lahko poškodujejo dele sonde, kot so pričakovali. Nato je sonda na kamnu zaznala še izbruhne delcev.
Kar nekaj mesecev so iskali primerno mesto in se na koncu odločili za ravnino Nightingale s premerom osmih metrov. Sonda se je pri spuščanju izogibala oviram s pomočjo senzorjev, če pa bi kljub temu naletela na kakšno, ki bi ogrozila pristanek, bi se lahko odmaknila na varno.
• Celoten postopek dotika asteroida je bil avtomatiziran.
• Asteroid Bennu je potencialno nevaren za naš planet.
• Vzorec bo na Zemljo predvidoma pripotoval septembra 2023.
• Znanstveniki pričakujejo, da je sonda pobrala kilogram materiala.
Težko pričakovani tovor
Marsikaj zanimivega so znanstveniki že razvozlali o asteroidu, a nekaj čisto drugega bo, ko bodo v roke in pod mikroskope dobili vzorce. »Asteroidi so kot časovne kapsule, ki nam lahko povedo marsikaj o rojstvu Osončja,« je pojasnila Lori Glaze, vodja Nasinega oddelka za planetarno znanost. Predvsem se veselijo, da bodo lahko analizirali aminokisline in druge organske spojine, ki naj bi jih vseboval asteroid. »Veliko razlogov imamo za prepričanje, da bo vzorec z Bennuja vseboval veliko organskih molekul, torej gradnikov življenja,« je povedala Jamie Elsila iz Nasinega Goddardovega centra. Seveda pa znanstveniki ne pričakujejo, da bodo odkrili sledi življenja. »Iščemo gradnike, da bomo lahko razumeli, kakšne so bile sestavine v mladem Osončju, ko je na Zemlji vzniknilo življenje, in kako so morda ravno takšne organske molekule prispele na površje Zemlje in morda še kam drugam v Osončju,« je dodala.
Avtorica je zaposlena v Delovnici.