ALJOŠA KRAVANJA

Aljoša Kravanja dr. filozofije, prevajalec in sourednik Razpotij

o pogubi Američanov, ki jo je nakazal že Forrest Gump

Izgubili so (optimistično) prepričanje, da je lahko potencialno odrešen vsakdo – vsaj vsak Američan – in da nikogar ne čaka poguba.

Nisem vedel, da je bil Forrest Gump posnet po knjigi. Tega nisem vedel do 17. septembra letos, ko sem na spletu zasledil novico, da je umrl Winston Groom – ameriški veteran, zgodovinar in pisatelj, avtor romana Forrest Gump. Že ta priložnost zadošča, da znova premislimo ta film. Toda Forrest Gump je trenutno, leta 2020, zanimiv še z enega vidika. Film nas nagovarja zato, ker je svojevrstna hvalnica Združenim državam. Res je, da je zgodba osredinjena na enega posameznika, Forresta Gumpa, počasnega misleca in naglega tekača iz Alabame. Ampak drugi junak filma je sama Amerika.

To je razvidno že ob površnem ogledu. Gumpova zgodba se nenehno križa z zgodbo Amerike. Gump odide v Vietnam, sreča se s Kennedyjem in Nixonom, prisoten je v hotelu, kjer se zgodi afera Watergate, z igranjem namiznega tenisa pomaga pri približevanju Kitajske in Amerike, udeleži se protivojnih shodov, seznani se s hipiji in črnimi panterji, osebno se ga dotakne epidemija aidsa. Na ameriško zgodovino nas opominja glasbeno ozadje. Petdeseta spremlja rock and roll, šestdeseta Hendrix in Dylan, sedemdeseta disko, osemdeseta sintpop. Gledalec nikoli ne pozabi, v katerem ameriškem desetletju se Gump trenutno nahaja.

Toda vez med Gumpom in Ameriko je še globlja. Gumpova individualna usoda je v nekem smislu utelešenje ameriških sanj. Kot vemo, je Gump počasne pameti. Materi samohranilki se rodi v majhnem kraju na ameriškem jugu, v Alabami. Rojenice mu niso bile najbolj naklonjene. A po vrsti naključij postane odlikovani vojni veteran in vrhunski športnik; po hurikanu Karmen ostane na gladini samo njegova ribiška ladja, ki nabere ves sezonski ulov rakcev – in postane še milijonar. Gump je negacija pogube. Nenehno ponavlja rečenico: Življenje je kot bonboniera, nikoli ne veš, kaj boš dobil – in njegova pot res sledi temu načelu. Gump se prepusti toku dogodkov, podobno kot peresce v uvodni špici filma – in vedno ga zanese v varen pristan. To je bistvo ameriškega optimizma.

Film pa govori tudi o dveh manj optimističnih ljudeh: o Jenny, Gumpovi otroški ljubezni in pozneje ženi, ter o poročniku Danu, Gumpovem poveljniku v vojski in pozneje pomočniku pri lovu na rakce. Jenny in Dan sta na neki točki obupana. Jenny preganjajo spomini na nesrečno otroštvo, odraslost preživlja v razuzdanem kalifornijskem svetu, kot ljubica hipijev ter bleferjev. Dana teži dejstvo, da vojne v Vietnamu ni končal kot odlikovani junak, temveč kot pozabljeni invalid. Jenny in Dan verjameta, da sta pogubljena. In v tem pogledu sta absolutno nasprotje Gumpa. Gump je idiot: in ker je idiot, si ne more ošabno domišljati, da bi lahko poznal prihodnost. Gump kot nevednež ne more izključiti možnosti, da nas v prihodnosti čaka neko nepredvideno presenečenje, odrešitev, tista najboljša čokoladica v bonbonieri. Prav to pa si domišljata Jenny in Dan. Prepričana sta v svojo pogubo. Ampak motita se: Jenny si uredi življenje, postane mati; Dan se spravi z Bogom in svojo invalidnostjo. Proti vsem možnostim odrešenje čaka tudi nanju. Ameriški optimizem nagradi celo tiste, ki ne verjamejo vanj.

Ali bi lahko posneli nadaljevanje Forresta Gumpa? To sem se vprašal, ko sem si letos znova ogledal film. Morda bi nadaljevanje govorilo o Forrestu mlajšem, Gumpovem sinu. Morda bi tudi on nenačrtno posegel v ključne trenutke ameriške zgodovine. Oplazil bi ga beli Ford Bronco, v katerem je bežal O. J. Simpson; Monici Lewinsky bi slabo opral modro obleko s slavnim madežem; bežal bi v vojni v Afganistanu; Stevu Jobsu bi ponudil idejo za iPad, Trumpu bi odprl račun na twitterju. Zvočna podlaga bi bila sicer nekoliko slabša kot v prvem delu, a zgodba bi še vedno sledila isti ameriški zgodovini, istemu toku kaosa in naključij. Toda z eno bistveno razliko. Zdi se mi, da so Američani v zadnjih desetletjih izgubili neko bistveno sestavino gumpovskega pogleda na zgodovino. Izgubili so (optimistično) prepričanje, da je potencialno lahko odrešen vsakdo – vsaj vsak Američan – in da nikogar ne čaka poguba.

Pomislimo na gibanji, ki sta v zadnjih letih pretresli ameriško družbo in kulturo, gibanji »Jaz tudi« ( Me Too) in »Črna življenja štejejo« ( Black Lives Matter). Pobuda »Jaz tudi« je v ameriški javnosti utrdila idejo, da so ženske ne le predmet sistematičnih zlorab, temveč tudi statusne in ekonomske podrejenosti; gibanje »Črna življenja štejejo« je, podobno, prineslo zavest, da v ZDA vlada rasna hierarhija z belci na vrhu in črnci na dnu. Skratka, med Američani je v zadnjih desetletjih zavladalo to, kar z nekoliko slabšalnim izrazom imenujemo »politika identitet«, torej prepričanje, da je politični in družbeni položaj posameznika korenito določen z njegovo rasno in spolno identiteto. Kot Evropejci smo predaleč, da bi ocenili, ali ta pogled drži. Vsekakor pa lahko opazimo, da takšno pojmovanje identitete nasprotuje ameriškemu optimizmu. Kajti če je res, da sta ženska in temnopolti Američan obsojena na zatiranost, moški in belci pa na zatiralstvo, potem ni več možnosti za ameriško zgodbo o vstajenju in uspehu. Ni več prostora za tisto naključno odrešitev, o kateri je govoril Forrest Gump. Jenny bo kot ženska vselej zatirana; poročnik Dan bo kot invalid vedno družbeno zapostavljen; in družina Gumpovega prijatelja, vojaka Bubbe, bo vedno tarča rasizma. Nobeno naključje jih ne more rešiti pred njihovo identiteto, torej pred pogubo.

Zgodba drugega dela Forresta Gumpa bi bila zgodba brez vstajenja: brez Jenny, Dana in družine Bubba. Morda je najbolje, da je nikoli ne posnamejo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.