EU potrebuje Turčijo, Turčija potrebuje EU
Odnosi Nujna je vzpostavitev novega strateškega partnerstva, a žal gre vse v smeri obojestranskega odtujevanja
Odnosi med Evropsko unijo in Turčijo so najslabši v zadnjih letih – najslabši do trenutka, ko je Ankara leta 2005 začela pristopna pogajanja z Brusljem (kandidatka je od leta 1999), to vnaprej napisano zgodbo s predvidljivo nesrečnim koncem. Za odnose v regiji, varnost, vprašanje beguncev in migracij, energetsko politiko ter gospodarstvo je to zelo slaba novica. A zdi se, da tudi v sobanah, resničnih in virtualnih, kjer potekajo pogovori in pogajanja med EU in Turčijo, če si malce izposodimo Janisa Varufakisa, ni (dovolj) odraslih ljudi.
Potem ko je sredi septembra Turčija iz vzhodnega Sredozemlja na krajše vzdrževanje odpoklicala svojo raziskovalno ladjo Oruç Reis, se je zdelo, da se bodo napeti odnosi med Turčijo in Grčijo, ki ima v plinskem sporu s Ciprom izrazito močno podporo Bruslja (in predvsem Pariza), vendarle umirili. S tem pa tudi grožnje s sankcijami, s katerimi si želi EU disciplinirati Turčijo.
A zatišje je bilo le začasno. Najprej ga je prekinil ponoven izbruh zamrznjenega konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo v Gorskem Karabahu, v katerem se je uradna Ankara jasno postavila na stran Bakuja – in to ne le na ravni politične razprave. Nato je Turčija pred desetimi dnevi iz pristanišča v Antalyi proti grškemu otočku Kastelorizo v spremstvu dveh vojaških ladij ponovno poslala svoje zdaj že legendarno raziskovalno plovilo. Z njim se Ankara taktično postavlja nasproti predlanskim ustanovljeni plinski koaliciji vzhodnega Sredozemlja ( East Med Gas Forum), v kateri sodelujejo Grčija, Ciper, Egipt, Izrael in Italija, v njej ima pridruženo, a nikakor zanemarljivo vlogo tudi Francija, trenutno najglasnejša podpornica
Grčije in, vsaj retorično, nasprotnica turških oblasti.
Militarizacija in diplomacija
Krhko upanje, da bo plinsko krizo v vzhodnem Sredozemlju – kjer ne gre samo za energetiko, ampak veliko bolj za geostrateški spopad in nadaljevanje zgodbe iz Libije, kjer sta tako Turčija kot Francija (na nasprotnih straneh fronte) močno vpleteni v državljansko vojno – mogoče rešiti s pogovori, se je hitro zdrobilo. Retorika se je znova zaostrila. Več evropskih držav – med njimi tudi Slovenija – je pozvalo
Bruselj k čimprejšnjemu sprejetju sankcij (EU bi počakala do konca leta) in, med drugim, embargu na prodajo orožja. Ta ideja sicer kroži od oktobra lani, ko je Turčija vojaško zasedla del kurdskega avtonomnega območja na severu Sirije, pospešek pa je dobila tudi zaradi iz meseca v mesec bolj intenzivnega turškega vojaškega delovanja v regiji (Sirija, severni Irak) in tudi, vsaj delno, zunaj nje (Libija, Gorski Karabah).
Dejstvo, da je v drugem krogu predsedniških volitev na Severnem Cipru, ki ga Turčija okupira od leta 1974, zmagal Ersin Tatar, neposredni kandidat Recepa Tayyipa Erdoğana, ki se na Cipru zavzema za »rešitev dveh držav«, pred tedni, ki bodo odločilni za odnose med Brusljem in Ankaro, gotovo ne bo delovalo pomirjujoče.
Nova turška identiteta
A ne glede na slabe odnose, zaostrene razmere in geostrateško tektoniko si ne EU ne Turčija ne bi smeli privoščiti, da bi izgubili druga drugo. Bruselj bi moral narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi ohranil Ankaro v bližini – toda z grožnjami, sankcijami, izključevanjem iz povezovalnih procesov in energetske prihodnosti ter vulgarno moralno superiornostjo kljub iz dneva v dan naraščajoči avtoritarnosti, neootomanskim ambicijam in pospešeni eroziji demokracije v Turčiji (in marsikje v EU …) to ne bo mogoče.
Podobno velja za Ankaro, ki je po propadlem puču julija 2016 iskala novo geopolitično identiteto in se – kljub gospodarski odvisnosti in bogatemu begunskemu dogovoru – od arogantnega Bruslja in ignorantskega Washingtona (posredno tudi zveze Nato) premaknila proti pripravljeni Moskvi. »Kar smo videli v zadnjem desetletju, je bila transformacija turške zunanje politike; skupaj z vizijo in razumevanjem, da si Turčija želi del strateške avtonomije od tradicionalnih partnerjev na zahodu, zlasti od ZDA,« je dejal turški analitik Sinan Ülgen in dodal, da sedanjih napetih razmer v vzhodnem Sredozemlju ne bi bilo, če bi bili odnosi med EU in Turčijo bolj stabilni, produktivni in usmerjeni v prihodnost.
Jasno je, da Turčija nikoli ne bo članica Unije. To bi morali na glas povedati vsi vpleteni. Potem pa takoj začrtati novo strateško partnerstvo.
• Turčija je pristopna pogajanja z EU začela leta 2005.
• Odnosi so se drastično spremenili po propadlem puču (2016).
• Ankara se je v zadnjih letih premaknila proti Moskvi.