Petra Pogorevc

Rac

56. DEL

Vrgel sem se nanjo, skoraj utonil v njej in – že je bilo vsega konec, meni pa je ostal samo občutek, da sem pofukal gromozansko veliko kremšnito! V tisočinki sekunde sem bil iz nje in nazaj v uniformi, tekel navzdol po stopnicah mimo hihitajočih kameradov in ves osramočen bežal nazaj v kasarno. Sonce se mi je krohotalo v obraz, pa kaj sonce, cel svet se mi je režal.

Obupno, obupno, obupno slab film!

V kasarni smo bili kar precej izolirani. Vsako drugo nedeljo so nam sicer dovolili v Pulo, ampak tega sem se dobesedno otepal. Bila je namreč tako opustela, da me ni zanimala. Civilistov sploh nisi videl. Žensko si srečal le, če si zavil v lokal, kjer te je postregla kakšna kelnarca. Samo dvakrat sem izkoristil izlazak, sicer sem pa največkrat ostal kar v kasarni.

Odrezan sem bil od vsega, tudi obiskov skoraj nisem imel. Mama in ćale sta me prišla v Barbarigo obiskat samo enkrat. Bila sta na počitnicah v Savudriji in sta si zaželela sprehod po Puli s sinčkom barabinčkom. Ampak nadrejeni so dovolili samo, da grem z njima sto metrov stran skozi glavno kapijo. Usedli smo se pod bližnje drevo in tam sedeli ko kakšne budale.

Tudi Zalka je prišla na obisk samo enkrat.

Ostala je dan in pol. V Puli sva najela sobo.

Seks in še enkrat seks, seks in ... SEKS!!!

No, ja: vojaško ptičje kavsanje, ne pa seks.

Kot vrabček: prc, prc, prc ... sekundice tri!

Dnevi so se enolično vrstili drug za drugim. Odšteval sem jih in sanjaril o tem, kako bo, ko se bom vrnil domov. Najprej se bom najedel in naspal, sem si mislil in se obojega silno veselil.

Trajalo je, ampak nazadnje je bilo konec.

Ko smo odhajali domov in smo imeli razduženje, smo morali poleg uniform vrniti tudi orožje.

Po nesreči orožja nisem več hotel niti pogledati, zagravžalo se mi je. Svoje puške nisem več čistil. Na zunaj sem jo obrisal, navznoter se je pa nisem dotaknil. Streljal sem s prijateljevo.

Med razduženjem se je iz cevi usula rja. Polkovnik je dobil šizitis, začel je kričati, da jo bom moral plačati.

»Razumem!« (MOŽEŠ MI GA POPUŠITI!)

Dol mi je viselo, samo da je bilo konec. Na pomolčku v zalivu so nas vkrcali na torpedni čoln. Z njim so nas odpeljali v Pulo, kjer sem nato ujel vlak za Ljubljano. Račun za uničeno puško sem nato dejansko prejel in ga tudi poravnal. Iz vojske so mi ga poslali v Ljubljano po pošti.

Končno sem bil spet doma. Zelo dobro se spomnim, kako sem se počutil, ko sem se vrnil v civilizacijo. Zdelo se mi je neverjetno, koliko ljudi je bilo naenkrat spet okrog mene in kako so vsi nekam divjali.

To se mi vedno zgodi, kadar sem dalj časa na samem, v naravi ali na morju: ko se vrnem v mesto, se mi zazdi, kot da so vsi malo nori. Pešci hitijo, avtomobili švigajo sem in tja; vse je divje, kaotično, blazno, histerično. Počutim se, kot da ne znam več hoditi, se obnašati v prometu, prečkati ceste in se izogibati drugim ljudem. Vsega tega se vmes nekako odvadim. Bil sem prepričan, da me bodo doma pričakali s kakšnim okusnim kosilom, da bo mama skuhala govejo juho s fritati ali kaj drugega, kar imam rad, vendar se to ni zgodilo. Ko sem se vrnil, me je samo začudeno pogledala: »Ja Rac, kdaj si pa ti prišel?« Meni se je zdelo, da je vrnitev iz vojske velik in pomemben trenutek v mojem življenju, ona me je pa gledala, kot da se vračam iz trgovine za vogalom, kamor me je poslala po kruh in mleko. Bil sem malo užaljen:

»Mama, a mi nisi nič skuhala?« Še naprej me je presenečeno gledala in se smejala:

»Mislili smo, da prideš šele jutri.« Prav zamalo se mi je zdelo. Nisem hotel ostati doma in sem šel na Ilirijo, kjer nisem srečal nikogar. Ves razočaran sem se vrnil, da bi se ulegel, ker sem bil utrujen od poti, ki je trajala skoraj cel dan. Ampak kot zakleto tudi zaspati nisem mogel, vse je bilo narobe. Ko sta prišla domov Zalka in Matevž, sem se hotel poigrati z otrokom, ki pa je jokal in bežal od neznanca.

Tako je s tem: po dolgem času se vrneš iz vojske domov in ni nič tako, kot si si predstavljal!

Pošteno naspal se še celo večnost nisem.