Nad Antarktiko velika ozonska luknja

Letos je ozonska luknja nad Antarktiko ena največjih in najglobljih v zadnjih letih, kažejo podatki evropskega satelita Sentinel 5P. Dosegla pa je že svojo maksimalno velikost, so ugotovili v nemškem vesoljskem centru. Velikost in globina ozonske luknje se spreminjata, od avgusta do oktobra rasteta in do sredine oktobra dosežeta največjo velikost. Ko se temperature visoko v stratosferi na južni polobli začnejo zviševati, se rast luknje ustavi, polarni vorteks oslabi in nato se količina ozona do decembra povrne v normalo. Iz podatkov satelita iz mreže Copernicus so dognali, da je največjo velikost – to je 25 milijonov kvadratnih kilometrov – dosegla 2. oktobra. Podobno velika je bila v letih 2018 in 2015 (takrat je merila 22,9 in 25,6 milijona kvadratnih kilometrov). Lani pa je bila ena najmanjših v 30 letih, prav tako se je zaprla precej prej kot običajno. Velikost je odvisna od moči toka vetra nad Antarktiko. Vetrovni tok je posledica Zemljinega vrtenja in velikih razlik med polarnimi in zmernimi geografskimi širinami. Če je tok močan, deluje kot ovira, da bi se zračne mase mešale. Zaradi uporabe kloro-fluorovih plinov se je načela zaščitna plast ozona, zato je nad Antarktiko nastala ozonska luknja. Politika je pravočasno odgovorila z montrealskim protokolom, sprejetim leta 1987, in če bo človeštvo še naprej upoštevalo prepoved uporabe ozonu škodljivih snovi, se bo plast povsem obnovila do leta 2050.