Sivka skozi zgodovino

nejše evropske proizvajalke so Španija (tam gojijo tudi širokolistno sivko), Italija, grofija Norfolk v Angliji (skoraj izključno prava sivka), Madžarska in Bolgarija. Zadnja leta jo v Sloveniji sistematično gojijo na Krasu, pa tudi na Štajerskem in v Prekmurju. Na drugih celinah raste na večjih površinah še v severni Afriki, Indiji, na Kitajskem, na Tasmaniji (Avstralija), v Čilu, pa tudi v ZDA in Kanadi.

Majhen del pridelave je namenjen pridobivanju posušenih listov za sredstvo proti moljem in čaj, ki je tradicionalno pomirjevalo, večina pridelka pa se porabi za pridobivanje eteričnega olja, ki je glavni razlog, zaradi katerega se sivka goji načrtno. S parno destilacijo cvetov prave sivke ga nastane 20 do 30 kilogramov na hektar, pri lavandinu dosega pridelek 50 do 80 kg/ha, pri širokolistni sivki pa 50 kg/ha. Spravilo je v zadnjih letih popolnoma mehanizirano. Eterično olje se običajno pridobiva na sami kmetiji ali v bližnji destilarni, večino olja pa kupijo proizvajalci parfumov, kozmetike, čistil ... Manjši del proŽe v antiki so sivko uporabljali za izgon »slabega zraka« iz bolniških sob. V starem Rimu so jo dali v kopalno vodo in zato je dobila latinsko ime lavandula (od latinskega lavare, umiti). V srednjem veku so v obdobjih kuge in kolere opazili antiseptični učinek sivkinega eteričnega olja – med žrtvami so bili redki takratni izdelovalci parfumov. Francoski kralj Karl VI. (1368–1422) je vedno spal na blazini s sivko, ker mu je lajšala nespečnost. Dolgo je veljalo, da voda, odišavljena s sivko, povečuje privlačnost. V 16. stoletju so jo nekateri botaniki opisovali kot zdravilo proti epilepsiji, možganski kapi, duševnim in različnim drugim boleznim. Kuhano v vinu so jo uporabljali pri motnjah uriniranja. Sivka je bila tudi običajna sestavina v terijaku, nekoč priljubljenem »univerzalnem protistrupu« pri ugrizih živali in zastrupitvah s hrano. V 18. in 19. stoletju so mnogi v Franciji in nekaterih drugih državah s seboj nosili kovinske škatlice (vinaigrettes) z vonji, da bi se obranili pred smradom; pogosto so vsebovale mešanico kisa in sivke. René-Maurice Gattefossé (1881–1950), oče izraza aromaterapija, je bil tesno povezan tudi s sivko. Kemik po izobrazbi, sin ustanovitelja velikega kozmetičnega podjetja v Lyonu, ki je spodbujalo načrtno gojenje sivke, je preizkušal in na svoji koži dokazoval antiseptične in zdravilne lastnosti sivkinega olja leta 1910, po eksploziji v svojem laboratoriju, v kateri je dobil hude opekline.