Ocenjujemo
Proces proti čikaški sedmerici (The Trial of the Chicago 7) režija Aaron Sorkin
ZDA, 2020, 129 min.
Netflix
★★★★ ★
Film dramatizira sojenje sedmim aktivistom, ki so bili obtoženi, da so na predvolilni demokratski konvenciji, ki je leta 1968 potekala v Čikagu, povzročili nasilne izgrede. Scenarij je napisal Aaron Sorkin, ki se je kot scenarist podpisal še pod filme Zadnji dobri možje, Wilsonova vojna, Socialno omrežje, Zmagovalec in Steve Jobs ter pod televizijski seriji Zahodno krilo in Uredništvo. Proces proti čikaški sedmerici je po Veliki igri drugi film, ki ga je po lastnem scenariju tudi režiral.
Ker je pripoved – z obiljem pesniške svobode – pogojno stesana po resničnih dogodkih in postavljena v določen institucionalni okvir, Sorkin tokrat ni mogel podleči nekaterim svojim scenarističnim klišejem. Prvič, filma ni mogel poseliti z liki, ki bi bili »izjemni ljudje«. Nekateri kritiki so pripomnili, da mu velikokrat ni dovolj, da je njegov protagonist samo zanimiv ali načelen človek, ki se mu posreči nekaj posebnega. Karikirano, biti mora doktorand s Harvarda, ki je dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo ter zna z ustno vodico grgrati abecedo, medtem ko igra šah s tremi nasprotniki naenkrat. Tega kalupa Sorkin tokrat ni mogel uporabiti. V čikaški sedmerici, ki je bila najprej osmerica, so sedeli pripadnik črnih panterjev Bobby Seale – iz osmerice je izpadel, ko so proti njemu ustavili postopek –, ustanovni član Študentov za demokratično družbo (v angleščini je imela organizacija posrečeno kratico SDS) Tom Hayden, njegov sočlan Rennie Davis, organizator protestov proti vietnamski vojni in pacifist David Dellinger, ustanovitelja kontrakulturne Mladinske mednarodne stranke oziroma »jipijev« Jerry Rubin in Abbie Hoffman ter aktivista John Froines in Lee Weiner. Za Sorkinov mitomanski pristop so bili ali preveč tuzemski ali pa, zlasti Rubin in Hoffman, preveč zaničljivi do zveličavne meščanske morale.
Dalje, v postavitvi dramskih oseb ni bilo prostora za Sorkinu tako ljub motiv pametne, a ne preveč pametne idealistke, ki skrbi, da moški junak ostaja prizemljen in usmerjen. Vendar scenarist ni mogel iz svoje kože in je junakom napisal vsaj ustrezno gobčno telefonistko in tajnico. In nazadnje, kolikor je Sorkin mogel, je načrpal iz dejstva, da je na sojenju pričal Johnsonov pravosodni minister Ramsey Clark. Ta v izvedbi Michaela Keatona igra starega mačka, ki obvlada in v pripovedi vzpostavi vsaj moralni red, če že ne sodnega ali političnega. Tako je v Sorkinovem opusu nasledil predsednika Bartleta iz Zahodnega krila, Gusta Avrakotosa iz Wilsonove vojne, Billyja Beana iz Zmagovalca, Willa McAvoya iz Uredništva ter Steva Wozniaka iz Steva Jobsa. Ker Clark v resnici ni naredil dovolj, da bi zadostil tako zahtevni vlogi, mu je manjkajoče vrstice sugeriral kar Sorkin. Keatonov nastop je v filmu med vidnejšimi. Sorkin je predvsem s tekstom pomagal do močnejših trenutkov še Eddieju Redmaynu, ki igra Haydna, ter Sachi Baronu Cohenu, ki upodablja Abbieja Hoffmana. Toda glavnina filma je oprta na tri nastope: nastop Johna Carrolla Lyncha, ki igra Dellingerja, Marka Rylancea, ki upodablja glavnega odvetnika sedmerice Williama Kunstlerja, ter Franka Langelle. Ta je v upodobitev sodnika Juliusa Hoffmana zamešal dovolj togosti in nadutosti, da je spomnil na svojo vlogo Nixona v filmu Frost/Nixon, a tudi toliko kričave nemoči, da je opozoril, da je bil Hoffman le neznaten del Nixonovega političnega instrumentarija.
Ker je to sodna drama, je Sorkin dodobra izkoristil svoj forte. Gledamo film, ki je tako izrazito dialoški, tako utemeljen na ritmičnih, tonalnih in pomenskih odtenkih, da bi z nekaj prilagoditvami zlahka deloval kot radijska igra. Še bolj izrazito je lahko Sorkin zaradi zgodovinske predloge v film vpisal svoje najbolj ustaljeno prepričanje – da zgodovine ne rojevajo, na primer, trenja brezosebnih materialnih sil, temveč spopadi med idejami, ki jih zagovarjajo prekaljeni razpravljavci. Proces proti čikaški sedmerici je bil v Sorkinovi interpretaciji kršitev pravice, ne do poštene sodne obravnave, temveč do poštene razprave. Glavni dramski poudarki so v filmu vezani na postopkovne odločitve, s katerimi sodnik ne da proste poti korektnim argumentom. Zato film kaže le čas, ko je bilo o čem razpravljati. Zgodovinsko ozadje procesa, še sam protest, je omejeno na nekaj spominskih utrinkov in najavno špico. Pritožni postopek, s katerim se je proces sklenil, je skrčen na pisni povzetek.
Ker Sorkin iz odraslih rad dela le malo debelejše in tehnično bolj podkovane gimnazijce, je politično motivacijo za proces zreduciral na trapasto zamero zaradi podobno trapaste zafrkancije z uradnim protokolom. Prikazano obdobje ameriške polpreteklosti tako zelo spominja na ameriško in globalno sedanjost, da bi filmu šteli v slabo, če bi preveč opozarjal na to. Vendar ni nič manj zoprno, da je avtor to razsežnost zabrisal, ker je nagnjen k poenostavljanju in opravljanju.
Nekam paradoksno je, da je film kljub temu precej gledljiv. Nekateri pač radi vidimo in slišimo dober kreg.