Kako se bomo ljubili?

Naša tretješolka se je zaljubila. Na šolskem hodniku je opazila sanjskega fanta. Ima najlepše oči na svetu, temne in svetleče. S pomočjo razvejene mreže prijateljic je hitro ugotovila, kako mu je ime in v kateri razred hodi. Mala zalezovalka ni potrebovala dolgo, da je razvozlala, kdaj nova simpatija hodi v knjižnico, kdaj na kosilo in kje na hodniku ga lahko sreča. Trajalo je dobre tri tedne, potem pa – šok. Fanta je lepega dne zagledala na pragu razreda, kjer ni potreboval maske. Po njenih besedah se preostanek obraza ni ujemal z očmi. Sledil je njen večerni komentar: »Ne morem verjeti, da sem zaradi njega izgubila tri tedne življenja.«

Nisem si mogla pomagati, na glas sem se začela krohotati. Užaljena je zaspala, jaz pa sem razmišljala, da ima pandemija več posledic, kot si mislimo. Sodelavka mi je potarnala, da se je sin razšel z dekletom. Tedni, ko se zaradi virusa nista videla, so naredili svoje. Verjetno bi se, fant je še mlad, zgodilo slej ko prej, a človek se vpraša, ali je bilo resnično neizogibno.

Poročena znanka mi je, ko je bil virus še v Wuhanu, na kompliment, kako dobro je videti, odvrnila, da si je omislila ljubimca. Skrivaj sta se srečevala ob dopoldnevih, ko je bil njen mož v službi, dokler ni njegovo podjetje uvedlo dela od doma. Zadnjič sem jo srečala in žar v njenih očeh je izginil.

Koliko naših srednješolskih spominov ali spominov s faksa je povezanih z znanjem, ki smo ga tam usvojili, in koliko s simpatijami in ljubeznimi, prvimi, neuslišanimi, nesrečnimi in usodnimi, ki podirajo bregove in obračajo tok našega življenja? Kaj je s tistimi, ki jim je najslajši del zaljubljanja, prve sprehode v mesečini in šepetanja pod zvezdami, prekinila policijska ura? Vem le to, da ne smemo nehati ljubiti. Ker nas v teh čudnih časih ravno to dela ljudi.