MOJCA PIŠEK
o svojevrstnem Homo epidemicusu
Ena bolj čudnih zadev v zvezi z virusom in epidemijo so – ljudje.
Denimo ljudje, ki nosijo maske, si umivajo roke in se vzdržujejo družabnega življenja. Mislili bi si, da ti, ki nosijo masko, si po vsaki aktivnosti umijejo roke in prakticirajo družbeno distanco, lepo naprej živijo svoje življenje. Hodijo v službo ali delo opravljajo od doma, skrbijo za zdravje in telesno kondicijo, plezajo po sredogorju, kuhajo ter se dobro in uravnoteženo prehranjujejo, čas preživljajo v kvalitetni družbi najljubših ljudi, gledajo Netflix, zdaj, ko so razbremenjeni družabnih odgovornosti, končno berejo vse tiste knjige, ki so si jih vedno želeli. Marsikdo je življenje v epidemiji izkoristil prav za to: popravil nefunkcionalno, se znebil balasta, kaj novega dodal.
A ne večina. Za večino se je takrat, ko so v zvezi z epidemijo naredili vse, kar je v njihovi moči, resno delo šele začelo. Redno so začeli gledati TV, posebno novice, v avtomobilu namesto playliste po novem poslušajo radio, sploh ob točni uri. Še bolj obsesivno kot pred epidemijo skrolajo po družbenih omrežjih in internetu. O virusu so si ustvarili mnenje. Nimajo ga sicer o nobenem drugem virusu, kot ga nimajo niti o gravitaciji, fotosintezi, bengalskih tigrih, podnebnih spremembah, zadevah, ki živijo neodvisno od mnenj. Svoje vtise se čutijo dolžne deliti. Postali so spletni komentatorji. Pogosto se s kom, ki ne nosi maske, sprejo. Svojim prijateljem pošiljajo uporabne nasvete, kako se ubraniti pred virusom. Ali pa zgolj meme, ki se norčujejo iz antimaskarjev, vladnih ukrepov, splošnega vzdušja absurda in obupa. Postali so strokovnjaki za analizo epidemioloških statistik, za interpretacijo krivulj in grafov, za projekcije za prihodnost. Ponujajo drzne zgodovinske primerjave: policijska ura spominja na italijansko in nemško okupacijo naših ozemelj. Počutijo se kot prvoborci, ko antimaskarja zmerjajo z bedakom, antimaskar pa je po tistem še bolj prepričan o svojem zdravem razumu in pravilnosti upora preventivi.
Skratka, rdeča Slovenija proti beli Sloveniji, na vso moč, dva ideološka tabora v tradicionalnem kulturnem boju, ki nas zaposluje, medtem ko politično-gospodarska elita v ozadju tiho melje po svoje. V zvezi z epidemijo sicer ropota in dviga prah, predvsem pa si je oddahnila, saj je več ne kličemo na odgovornost, da se loti katerega od zahtevnejših družbenih problemov: prihajajoče ekološke krize, siromašenja srednjega razreda, legitimnega in legalnega pohlepa, ki poglablja družbeno neenakost.
Še včeraj smo vlade po vsem svetu klicali na odgovornost, te pa so se potile. Družbeni problemi so kompleksni in zahtevajo nepriljubljene ukrepe. Še včeraj so današnji goreči podporniki mask goreče agitirali za veganstvo, takojšnjo klimatsko politično akcijo, za socialno državo z močnim javnim zdravstvom, za podporo kulturi in umetnosti, za obdavčitev najbogatejših in pravično porazdelitev družbenega bogastva. Bili so za konec kapitalizma, odgovorno in zmanjšano potrošnjo, redefinicijo socializma v moderni državi. Bili so aktivisti za pravice migrantov in manjšin. Trdili so, da zdravilo za najbolj smrtonosni virus na planetu že imamo. Imenuje se hrana.
Dolga leta in desetletja nismo znali govoriti in sanjati o ničemer drugem kot o pravičnejši družbi. Utrudili smo se. Kdo se ne bi, če se prav nič ne premakne, razen tega da vsak dan nov izdelek na policah supermarketov obljublja, da je eko, bio, zelen, lokalen, organski, trajnosten in pravičen. Prišel je virus, se pokazal kot problem in ponudil rešitev: preusmerimo vse svoje sile, dobre upe in pravičniške aspiracije na preprosto »slabo novico, zavito v proteinski ovoj«, kakor je virus leta 1977 definiral biolog Peter Medawar. Virus je prinesel možnost počitka: preprost, sledljiv problem, ki ga je mogoče zreducirati na ideološki boj. Oddahnili smo si.
Smo torej slabi ljudje, ker pridigamo nošenje mask, vseeno pa nam je, kje konča plastenka? Nismo. Le odmor rabimo. Predolgo reševanje pretežkih problemov je izčrpavajoče. Radi bi za trenutek opustili vse tiste utrudljive družbene in osebne boje, v katerih smo iz leta v leto bolj frustrirani, ker ni hitrih rezultatov. In smo jih. Virus nas je našel tam, kjer nam zmanjkuje energije, ker nas okolica nenehno prepričuje, da je energijo vredno vlagati le v to, kar prinaša hitre, vidne, otipljive, kvantitativne rezultate: denar, lastnino, preštete prijatelje in korake na dan, število všečkov, optimizirane nastavitve. Virus je enostaven na podoben način, merljiv je: manj ga je, bolje je. Manj ga je, boljši smo. Meriti, to znamo: 10 okuženih na 1000 prebivalcev – slabo. 100 okuženih na 1000 prebivalcev – slabše. 0 okuženih – cilj in svetel obet za prihodnost.
Težje izmerimo, kako dobri smo v demontaži kapitalizma. Demoralizirajoče. Vemo, da je kapitalizem slab, a ne vemo, kako se ga rešiti. Razumemo, da se nam bliža ekološka katastrofa, a ugibamo, kako jo ustaviti. Vemo, da družbena neenakost vodi v revščino vseh, a ne zberemo poguma, da bi nadeli uzdo pohlepu. Z nelagodjem operiramo s koncepti, kot so prevrednotenje vrednot, poenostavitev življenja, prerazporeditev bogastva. Ne znamo si predstavljati družbene akcije in bojimo se osebne investicije. Odpovedi in žrtev. Zato pa virus, navodila so jasna, žrtve pa sprejemljive: maska, higiena, manj druženja. Epidemija ni virus. Epidemija smo ljudje. Virus je resničen. In je metafora. Za to, kako dobre namene imamo, kako globoko je v nas vsajen čut za družbeno pravičnost in kako brezmejno utrujeni smo od nikoli končanega boja zanjo.