Pol tisočletja od plovbe, ki je spremenila svet
Ferdinand Magellan Portugalski pomorščak in raziskovalec ni nameraval obkrožiti sveta, ko je pred petsto leti odplul proti Dišavnim otokom, današnjim Molukom
Enaindvajsetega oktobra pred natanko pol tisočletja je portugalski pomorščak Ferdinand Magellan na poti okoli sveta odkril morsko ožino, ki je mimo južnega rta ameriške celine vodila iz Atlantskega v Tihi ocean. To ožino so pozneje po njem poimenovali Magellanov preliv oziroma ožina.
Kaj je Portugalca privedlo na jug zemeljske oble? V 16. stoletju je bilo trgovanje s cenjenimi začimbami, kot so muškatni orešček, nageljnove žbice, cimet in žafran, zelo donosno, četudi zaradi nevarnega oceana zelo nevarno. Portugalski morjeplovec Ferdinand Magellan, ki se je zanimal za astronomijo, navigacijo in kozmografijo, je z Arabci, Indijci in Mavri že med letoma 1505 in 1513 sodeloval v pomorskih bitkah za prevlado ter nadzor nad morji in trgovino z začimbami. Pogodba iz Tordesillasa (1494), s katero sta si Španija in Portugalska razdelili odkrita ozemlja v novem svetu in uredili plovbo ob afriških obalah, je Portugalski omogočila učinkovit monopol nad trgovino z začimbnimi otoki v jugovzhodni Aziji, prek Rta dobrega upanja in Indijskega oceana. Magellan je to pot dobro poznal, bil pa je prepričan, da mora obstajati tudi pot iz zahodne smeri. Ker so mu zaradi lažnih obtožb, da se je okoristil z vojnim plenom, zavrnili napredovanje, se je iz Portugalske leta 1517 preselil v Španijo. V službi kralja Karla I. se je v upanju, da bo spodkopal konkurenčno Portugalsko, Magellan odpravil na pot do začimbnih otokov po zahodni poti.
Dvajsetega septembra 1519, ko je flota petih ladij s posadko 270 mornarjev pod špansko kraljevo zastavo pod vodstvom Ferdinanda Magellana odplula na misijo, da bi našla zahodno pot do Molukov (Dišavnih otokov), nihče ni vedel, da bo to potovanje spremenilo svet. Iz Sevilje so najprej po reki Gvadalkivir in prek Atlantskega oceana s postankom na Kanarskih in Zelenortskih otokih odpluli proti Braziliji. Ladje Trinidad, San Antonio, Santiago, Concepcion in Victoria so 13. decembra 1519 priplule v zaliv Ria de Janeira, konec decembra pa prispele do La Plate in kar približno mesec dni pregledovale zaliv, da bi ob patagonski obali našle pot do Južnega morja. Da ne bi zgrešili prehoda, so ob atlantski obali Južne Amerike pluli le podnevi in se 31. marca 1520 usidrali v pristanišču San Julián. Ladijski kartograf Antonio Pigafetta, eden od redkih, ki je preživel Magellanovo odpravo, je na zemljevid zapisal Patagonia, Magellan naj bi po njegovih ladijskih zapisih, ki so se ohranili, domačine poimenoval Patagão oziroma Patagoni.
Globoka ožina na zahod
Po prezimovanju so septembra nadaljevali plovbo, dokler niso 21. oktobra 1520 dosegli Deviškega rta in vendarle zapluli proti ozki in globoki morski ožini, obdani s čermi, ki je vodila na zahod. Pomorščake so med prehodom ovirali gosta megla in ledeni vetrovi. Flota je v tem času v brodolomu izgubila eno ladjo, kapitan ladje San Antonio pa se je uprl in odplul nazaj proti Španiji. Sprva so ožino poimenovali Ožina Vseh svetih (Estrecho de Todos los Santos), saj je njegovo ladjevje vplulo v ožino 1. novembra, na dan svetih. Osemindvajsetega novembra so preostale tri ladje njegove flote po 38 dneh končno dosegle odprto morje in Tihi ocean, med plovbo pa so na zahodnem delu preliva odkrile še otočje, ki so ga zaradi požarov, ki so jih tam videli, imenovali Ognjena zemlja (Tierra del Fuego). 583 kilometrov dolg preliv, ki na skrajnem jugu celinske Južne Amerike povezuje Atlantski ocean s Tihim, se danes po portugalskem pustolovcu imenuje Magellanov preliv oziroma Magellanova ožina. Še danes velja za najpomembnejši naravni prehod med oceanoma. Do leta 1914, ko so odprli Panamski prekop, je Magellanova ožina veljala za edini varen prehod iz Atlantskega v Tihi ocean, saj je bila plovba prek Drakovega preliva med Antarktiko in rtom Horn zaradi vrtinčastega morja in ledenih gora bolj nevarna in nepredvidljiva.
Zdesetkana flota je več kot tri mesece potovala po morju, ki se je po burnem prehodu skozi ožino vodji posadke zdelo mirno in ga je zato poimenoval Tiho (Mar Pacifico). Tihi ocean sicer pogosteje pokaže nevarnejši značaj s tajfuni, orkani in cunamiji, ki jih na tem območju povzročajo podvodni potresi in ognjeniki. Zaradi vročine, pomanjkanja vode in hrane je med plovbo umrlo veliko mornarjev. Trinajstega februarja 1512 so prečkali ekvator, v začetku marca pa vendarle prispeli na kopno do otoka Gvam, ki je danes del Marianskih otokov, takrat pa so jih zaradi izkušenj z lokalnim prebivalstvom poimenovali Tatinski otoki.
Deset dni pozneje je 150-članska posadka odkrila otočje Filipini, o katerem se je Magellan odločil, da ga bo osvojil in razglasil za špansko ozemlje ter nato nadaljeval pot do Dišavnih otokov. A njegova odločitev se je pokazala za usodno, saj je bil 27. aprila 1521 pri Maktanu ubit v spopadu z domorodci. Po Magellanovi smrti je vodstvo ekspedicije prevzel Španec Juan Sebastián Elcano in se z edino preostalo ladjo Victoria 9. septembra 1522 vrnil v seviljsko pristanišče Sanlúcar de Barrameda z le 18 preživelimi in izčrpanimi mornarji ter tako končal odpravo okoli sveta.
Pomemben zgodovinski mejnik
Magellanovo kontroverzno potovanje je ogromno prispevalo h geografskim študijam in pomagalo pri razumevanju sveta, kot ga poznamo danes, ter vsem nejevernikom dokazalo, da je Zemlja v resnici okrogla. Med njegovo pomembno zapuščino sta poimenovanje Tihega oceana ter prehod med Atlantskim in Tihim oceanom, ki ga danes imenujemo Magellanova ožina.
Njegova pot okoli sveta je privedla do umetno ustvarjene mednarodne datumske črte, saj je posadka odkrila, da se njihov koledar kljub natančnemu ladijskemu dnevniku ni ujemal s koledarjem doma. Ker so objadrali svet, so opravili 360-stopinjsko pot, za kolikor se zavrti tudi Zemlja v enem dnevu.
Po njem so poimenovali astronomske objekte, med njimi vesoljsko sondo Magellan, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja raziskovala Venero, nam najbližji galaksiji Veliki in Mali Magellanov oblak ter kraterja na Luni in Marsu. Po njem so poimenovali tudi južnoameriškega pingvina, ki živi na obalah Argentine, Čila in Falklandskih otokov.
Čeprav ni dokončal plovbe, je Ferdinand Magellan še danes znan kot prvi morjeplovec, ki je obkrožil svet. Njegova zapuščina živi tako v portugalski kot španski kulturi. Pomemben zgodovinski mejnik in častitljivo 500. obletnico plovbe v okrnjeni obliki zaradi širjenja novega koronavirusa zaznamujejo (od leta 2019 do 2022) s številnimi razstavami, predavanji in videokonferencami v obeh državah Pirenejskega polotoka, zlasti v Sevilji.
Magellanovo kontroverzno potovanje je ogromno prispevalo h geografskim študijam in pomagalo pri razumevanju sveta, kot ga poznamo danes, ter vsem nejevernikom dokazalo, da je Zemlja v resnici okrogla.