Petra Pogorevc

Rac

V kasarni nas je bilo v spalnici kakšnih dvanajst. Jaz sem spal na tretji postelji z desne, čisto pri oknu. Kolikor sem sploh lahko, ker zaspati v vojski ni bilo enostavno. Eni so smrčali, drugi govorili v spanju, tretji buljili v strop, vsi po vrsti pa drkali. Saj malo se navadiš, ampak do konca pa ne. Imeli smo vojaka, ki je tako smrčal, da se nam je vsem mešalo. Žvižgali smo, ga obračali, polivali in tolkli v spanju; vse zaman. Ko je dobil prekomando, smo to proslavili.

Vsako jutro, poleti ob štirih, pozimi pa ob petih, smo imeli tako imenovano ustajanje. Na travniku pred našimi tremi hiškami je na drevesu visela budilka, ki smo ji rekli čaura-sat. V bistvu je šlo za ohišje bronaste granate, po katerem je dežurni vojak vsako jutro potolkel s kosom železa. Trikrat je udaril in tisto je tako predirljivo zazvenelo, da si se takoj zbudil. Nato je po njej tolkel še točno eno minuto, dokler nismo bili vsi pred prizidkom z veceji in tuši.

Doma sem še nekaj časa točno ob petih zjutraj v spanju zaslišal tisti zvok. Vsake toliko sem skočil pokonci in začel panično iskati obleko.

»Rac, kaj pa spet noriš,« se je vsakič jezila Zalka.

»Ja, ustajanje, « sem momljal še napol v spanju.

Ritem vojaškega življenja mi je zlezel v kosti. Trajalo je zelo dolgo, kakšna dva ali tri mesece, da sem se zjutraj nehal zbujati ko navit avtomat.

Od topovske nesreče mi je ostala travma do danes. Kadar v moji bližini nepričakovano nekaj poči ali pa če kdo na glas zakriči, se zdrznem in otrpnem, da se tega ne da povedati.

Ko je bila Miklošičeva ulica tam, kjer se prevesi na Prešernov trg, še odprta za avtomobile, sem nekega dne šel navzdol po Nazorjevi. Pri frančiškanih, kjer je bil prehod za pešce, sem pogledal levo in desno. Nikjer nikogar, samo en avto, ki je bil še daleč. Bližal se mi je in kar naenkrat mu je razneslo auspuh.

V trenutku sem se tako vrgel na tla, da je bilo to nekaj neverjetnega. Tresel sem se od strahu in dolgo je trajalo, da sem se pobral. Po mojem so mimoidoči mislili, da je z mano nekaj zelo narobe. Ko sem dvignil pogled, sem videl, da vsi buljijo vame. Počasi sem se pobral, si otresel prah z obleke in šel naprej proti Tromostovju.

VOJSKA JE IZGUBA, TOTALNA IZGUBA VSEGA!

Poezija, teater, upor

V začetku leta 1965 sem se vpisal v poletni semester tretjega letnika na Akademiji. Ker sem vmes pavziral, sem dobil nove sošolce. V bistvu se mi je na koncu še dobro zdelo, da je vojaščina že za mano. Sošolce iz obeh letnikov, s katerimi sem hodil na Akademijo, je vojska šele čakala, jaz pa sem jo že odkljukal, in to je bil zame velik plus. Pa še to srečo sem imel, da so ravno moji generaciji študentov skrajšali vojaški rok z leta in pol na vsega skupaj eno leto.

Po vrnitvi sem dobil dva nova profesorja.

Stane Sever nam je predaval umetniško besedo. Bil je daleč najboljši intepret poezije, kar sem jih v življenju slišal. Od njega sem dobil ogromno napotkov in nasvetov, ki jih še danes upoštevam in o njih mislim, da so genialni. Tako kot Pina Mlakarja sem tudi njega občudoval in vpijal njegove besede. Dojemanja poezije ni poučeval, ampak se je z nami pogovarjal.

S kupa knjig je na primer vzel eno in rekel:

»Izvoli, odpri kjer koli hočeš.« Odprl sem jo in povsem na slepo poiskal pesem.

»No, zdaj jo pa preberi; večkrat, potihem, vzemi si čas. Najdi misel, najdi sporočilnost, najdi barvo. Ugotovi, ali je žalostna, vesela, temna, intimna. In zdaj ji prilagodi svoj glas, ki ji bo dajal ton. Ko jo boš bral na glas, boš potreboval pravi ton.«

Ali pa na primer tale njegov dragoceni nasvet:

»Opazuj, kako so v pesmih uporabljena ločila; kam so postavljene vejice, pike, pomišljaji, dvopičja, podpičja, klicaji, vprašaji in tako naprej. A ni to zanimivo? Nekateri pesniki jih uporabljajo, drugi pa ne. Ampak tudi s tem, da v pesmi ni ločil, hočejo nekaj povedati.«

Če tako bereš poezijo, jo začneš dojemati drugače.

Po navadi jo bereš tiho in neenakomerno. Med branjem se ustavljaš, ampak drugače, kot če bereš prozo.

KONEC

Jutri nov podlistek Ana Roš: Sonce in dež